Ime mi je Marjeta in še danes mi v ušesih odzvanja stavek, ki mi ga je pred dvema mesecema zabrusila moja vnukinja Ana: »Babica, s teboj se ne želim kazati pred sošolci. Tudi oblačiš se nekako čudno … nisi tako kul kot druge babice.« Spraševala sem se, kaj sem naredila narobe, da se me lastna kri sramuje pred svetom. Poslušajte mojo zgodbo, kako sem se spopadala z bolečino, spremembami, in kako sem skušala razumeti sodoben svet in srce svojega otroka.