V tej zgodbi opisujem, kako sem se počutila kot tujka v lastni družini, ko me niso povabili na sestrino poroko, nato pa so želeli uporabiti moje stanovanje za slavje. Razkrivam svoj notranji boj med željo po sprejetosti in potrebo po postavljanju meja. Sprašujem se, ali je mogoče ponovno zgraditi zaupanje, ki je bilo enkrat že poteptano.
Moje ime je Katarina in na dan poroke svoje pastorke sem ugotovila, da nisem povabljena. Leta truda, ljubezni in želje po sprejetosti so se sesula v trenutku. To je zgodba o bolečini, upanju in iskanju pravega pomena družine.
Stojim pred cerkvijo v središču Ljubljane, kjer se danes poroča moja pastorka Ana, a mene ni povabila. V meni vrejo občutki zavrženosti, bolečine in vprašanja, ali sem bila kdaj resnično del te družine. V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno borbo za sprejetost, družinske konflikte in grenko spoznanje, da papirji ne naredijo družine.
