Stojim sama v temnem hodniku, kuhinja je še vedno polna drobtin in razmetanih skodelic od jutranjih žit, ki sta jih brez besed pustila Ana in Blaž. Vsak dan znova sanjam o tišini, lastnem miru, pa vendar z vsako prepirljivostjo, z vsakim pogledom na odrasla otroka, ki se ne znata ali nočeta posloviti od doma, čutim grenko mešanico ljubosumja in bolečine. Vem, da se mora nekaj spremeniti, toda ali si res na tiho želim, da bi odšla – ali je strah pred tišino večji od kaosa, ki mi krati spanec?