Nikoli nisem pričakovala, da bo ljubezen do Mihe pomenila tudi boj za sprejetost lastne hčerke. Vsak dan znova me para, ko gledam, kako tašča objema mojega sina, Amadeja, Saro pa pušča v senci. Vprašanja, nemoč in vsakdanji spopadi so postali moj novi dom.
Nekega večera sem možu v jezi in obupu rekla, naj si odslej sam kupuje hrano in si kuha, ker ga ne bom več preživljala. Ta stavek je prebudil vihar potlačenih čustev in odprl stare rane najinega zakona, ki sem jih dolgo tiho nosila. V tem pričevanju premišljujem, kje so meje med ljubeznijo in samopožrtvovalnostjo.
Sem Helena, mater samohranilka iz okolice Domžal, in pred vami razgaljam globoke rane, ki jih je pustil propad Jernejevega zakona. Težko gledam, kako se moj sin vedno bolj zapira vase, ujet v slab partnerski odnos s Tanjo, medtem ko me razjeda občutek nemoči in razdvojenosti družine. Morda v mojem pogledu najdete košček sebe, mi postavite ogledalo ali mi daste upanje.
Nekega jutra sem Oskarju spekla njegove najljubše sirnike, a nisem slutila, da bo prav ta dan razkril pravo naravo njegove družine. Nenadoma sem se znašla v središču družinskega spora, kjer so pričakovanja drugih začela dušiti mojo lastno vrednost. Morala sem izbrati med ljubeznijo in samospoštovanjem.
V trenutku, ko sem stala pred ogledalom v kopalnici, sem se zavedla, da ne gledam več sebe, ampak le še senco ženske, ki sem jo nekoč poznala. Moje ime je Katja, in ta zgodba ni le moja, temveč tudi zgodba mojih dveh najboljših prijateljic, Maje in Petre, ki sva skupaj rasle v majhnem mestu na Gorenjskem. V svetu, kjer se vrednost ženske pogosto meri po tem, koliko je pripravljena žrtvovati za druge, sem se naučila, da je največja bitka tista, ki jo bijemo same s seboj.
