Ko sem mamo prvič obiskala v domu starejših, sem v njenih očeh videla obup, ki me je preganjal še dolgo po tistem. Vsak njen pogled, vsaka tiha prošnja, me je trgala na koščke, a hkrati sem vedela, da sama ne zmorem več skrbeti zanjo. Zdaj se sprašujem, ali sem ravnala prav, in iščem odgovore, ki jih v sebi ne najdem.