Moje ime je Marjeta, stara sem 39 let in živim v Mariboru. Moj sin iz prvega zakona, Žan, je postal jabolko spora v moji novi družini zaradi moževe mame, ki je vedno poudarjala, da ima samo enega pravega vnuka. To je zgodba o tem, kako sem se borila za svojega sina, za svojo družino in za svoje dostojanstvo, ko so me lastni najbližji začeli izključevati.
V tej zgodbi pripovedujem o svoji bolečini, ker mi snaha in sin nista dovolila biti prava babica svoji vnukinji. Ko me zdaj, po šestih letih, nenadoma potrebujejo, se sprašujem, ali je prepozno in ali sem res jaz tista, ki je kriva za družinsko razpoko. Moja izpoved je polna notranjih bojev, neizrečenih besed in upanja, da bom nekoč spet del družine.
V trenutku, ko sem začutila prvi sunek bolečine v trebuhu, sem vedela, da se je začelo. Moja hči Maja je stala ob moji postelji, njene oči so bile polne upanja in strahu. Nikoli si nisem mislila, da bom pri šestdesetih letih še enkrat noseča – in to z lastno vnukinjo.
V šolski jedilnici so me ponižali, ker nisem imel denarja za topel obrok. Babica je pogumno stopila v bran moji časti, a sram in jeza sta me še dolgo spremljala. Zgodba razkriva, kako globoko lahko revščina zaznamuje otroštvo in odnose v družini.
Sem Julija in pripovedujem zgodbo o svoji babici Mariji, ki je po dedkovi smrti ostala sama v hiši na robu vasi. Poskušala sem prepričati starše, naj ji pomagamo, a njihova brezbrižnost me je bolela bolj kot karkoli drugega. To je zgodba o bolečini, družinskih sporih in upanju, da bo nekdo končno slišal glas osamljene osebe.
