Čudež v Šempetru: Ko je mala Tjaša znova zadihala

»Ne, ne, prosim, ne!« sem kričala, ko sem zagledala Tjašo, mojo komaj tritedensko hčerko, kako ji bledi obrazek postaja modrikast. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah. Bila sem sama doma, Marko je bil še v službi v Luki Koper, starejši sin Žiga pa pri babici v Šempetru. Z eno roko sem držala telefon, z drugo pa tresoče masirala Tjašino prsi. »Dihaj, prosim, dihaj!«

Na drugi strani linije je operaterka mirno narekovala navodila: »Gospa, ostanite z mano. Poskusite jo obrniti na bok. Ali diha?«

»Ne! Ne diha!« sem zajokala. V meni je vrelo – strah, panika, nemoč. Nikoli si nisem mislila, da bom doživela kaj takega. Vse tiste zgodbe o nenadni smrti dojenčka so se mi zdele oddaljene, skoraj neresnične. Zdaj pa sem bila sredi nočne more.

Ko so končno pridrveli reševalci iz Nove Gorice, sem bila že na robu živčnega zloma. Soseda Marija je pritekla in me objela. »Molimo, Petra, molimo!« je šepetala in stiskala roke. Nikoli nisem bila verna – v naši družini so bile molitve bolj stvar starejših generacij. A v tistem trenutku sem se zlomila. »Bog, če obstajaš, prosim, vrni mi mojo Tjašo!«

V rešilcu so jo oživljali skoraj deset minut. Marko je pritekel ravno, ko so jo odpeljali proti bolnišnici. Njegov obraz – še zdaj ga imam pred očmi – je bil bled kot stena. »Kaj se dogaja? Je živa?«

»Ne vem… Ne vem…« sem hlipala in se oklepala njegove roke.

V bolnišnici v Šempetru so nas posedli v čakalnico. Ure so minevale kot večnost. Slišala sem šepete zdravnikov: »Nič ne kaže dobro… Če preživi, bodo posledice…«

Marko je sedel poleg mene in tiho molil. Prvič v življenju sem ga videla tako ranljivega. »Petra, čeprav ne verjameš… Prosim te, poskusi.«

Zaprla sem oči in v sebi ponavljala: »Prosim, prosim… Naj mi ne vzamejo še nje.«

Spomnila sem se svoje mame, ki je vedno govorila: »V življenju pride trenutek, ko ne moreš več ničesar storiti – takrat ostane le vera.« Vedno sem ji odkimavala, a zdaj sem razumela.

Po treh urah je iz operacijske prišla zdravnica dr. Novakova. Njene oči so bile rdeče od napora.

»Vaša deklica… je začela dihati sama. Ne znamo si razložiti, kako ali zakaj. Pripravite se na vse možnosti, a za zdaj je stabilna.«

Padla sem na kolena in zajokala kot še nikoli v življenju.

V naslednjih dneh so sledile preiskave, pogovori s psihologi in socialno delavko. Vsi so nas spraševali: »Ste opazili kaj nenavadnega? Je bilo kaj drugače?«

Vsak dan sem sedela ob Tjašini posteljici na intenzivni negi in ji pela uspavanke iz svojega otroštva – tiste stare slovenske pesmi, ki jih je pela že moja mama: »Marko skače, Marko skače…«

Marko je vsak večer prinesel rožico iz domačega vrta in jo položil na okensko polico. Žiga je risal risbice s sončki in srčki ter jih lepil po steklu.

V bolnišnici smo postali kot družina z drugimi starši – vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo bolečino. Spoprijateljila sem se z Nino iz Ajdovščine, ki je imela sina z epilepsijo. Skupaj sva jokali in se smejali ob kavici iz avtomata.

Po enem tednu so zdravniki rekli: »Tjaša bo živela. Brez posledic.«

Ko smo jo pripeljali domov, so nas pričakali sosedje s potico in domačim kruhom. Marija mi je tiho rekla: »Vidiš, Petra… Včasih se zgodi čudež.«

A življenje ni šlo naprej brez senc. Marko je postal bolj zaprt vase. Pogosto sva se sprla zaradi malenkosti – kdo bo ponoči vstal k Tjaši, kdo bo peljal Žiga v vrtec. V meni je ostal strah – vsakič ko je Tjaša kihnila ali zakašljala, me je oblila panika.

Nekega večera sva z Markom sedela na balkonu in gledala proti Trnovski planoti.

»Petra… Misliš, da nama bo kdaj lažje? Da bova spet normalna?«

Dolgo sem molčala. »Ne vem… Ampak vem pa nekaj – nikoli več ne bom dvomila v moč upanja.«

Včasih ponoči poslušam Tjašin miren dih in se sprašujem: Je bil to res čudež? Ali pa le sreča? Kaj bi vi storili na mojem mestu?