Odločitev za ločitev: Zgodba Mateje iz ljubljanskega blokovskega naselja

»Mateja, a boš še dolgo gledala skozi okno?« je glasno zabrundal Bojan iz dnevne sobe, medtem ko je na televiziji že tretjič ta teden spremljal nogometno tekmo Olimpije. V rokah sem držala mokro krpo, ki je že zdavnaj izgubila svoj namen, in gledala sive oblake, ki so se zbirali nad blokom na Viču. V tistem trenutku sem vedela, da je nekaj v meni dokončno počilo.

»Samo razmišljam,« sem tiho odvrnila, a v sebi sem kričala. Razmišljala sem o vseh letih, ki sem jih preživela v tem stanovanju, kjer so stene vedno preveč tanke in prepiri preglasni. O tem, kako sem se nekoč smejala Bojanovim šalam, zdaj pa me vsaka njegova beseda boli kot klofuta. Najbolj pa sem razmišljala o najinem sinu, Tinetu, ki je v svoji sobi tiho risal, kot da bi se bal, da bo s škripanjem svinčnika prebudil še več jeze med nama.

»Mateja, a boš še dolgo? Lačen sem,« je spet zavpil Bojan. Včasih sem mu z veseljem postregla kosilo, zdaj pa sem v sebi čutila odpor, ki ga nisem več mogla skriti. »Pridem,« sem rekla in si obrisala solzo, ki mi je spolzela po licu.

Ko sem mu postavila krožnik na mizo, me je pogledal s tistim praznim pogledom, ki ga je imel zadnje leto. »Kaj je s tabo? Spet si tečna. A ne moreš biti enkrat dobre volje?« Njegove besede so me zadele kot udarec. »Bojan, a se sploh zavedaš, kako živimo? Kdaj si me nazadnje vprašal, kako sem? Kdaj si nazadnje objel Tinetu, ne da bi ga okregal zaradi ocen?« sem izbruhnila, še preden sem se zavedala.

Za trenutek je v prostoru zavladala tišina. Tine je iz svoje sobe previdno pokukal na hodnik, jaz pa sem si želela, da bi lahko izginila. Bojan je odložil vilico in me pogledal, kot da sem mu pravkar povedala, da je svet okrogel. »Kaj pa ti hočeš? Da ti vsak dan pojem pesmico? Da ti nosim rože? Saj nisva več mulca!«

»Ne, hočem samo, da me vidiš. Da vidiš naju oba,« sem rekla in se obrnila stran, ker nisem hotela, da vidi, kako se mi tresejo roke.

Tisto noč nisem spala. Slišala sem, kako Bojan smrči v dnevni sobi, ker je zaspal pred televizijo, in kako Tine nemirno obrne blazino. V glavi sem vrtela vse najine pogovore, vse prepire, vse tiste majhne trenutke, ko sem upala, da bo drugače. Spomnila sem se, kako sva se spoznala na Rožniku, kako sva se smejala, ko sva prvič skupaj kuhala golaž v tej kuhinji. Kje je izginila tista Mateja? Kje je izginil tisti Bojan?

Zjutraj sem vstala pred vsemi. Skuhala sem kavo in sedla za kuhinjsko mizo. Pogledala sem na uro – 6:15. V blokih je bilo še tiho, le soseda Marija je že obešala perilo na balkon. Vedno sem ji zavidala, kako je znala biti zadovoljna s preprostimi stvarmi.

Ko sta se Bojan in Tine prebudila, sem jima pripravila zajtrk. Bojan je bil še vedno mrk, Tine pa je tiho sedel in gledal v krožnik. »Tine, danes te peljem v šolo,« sem rekla, čeprav sem vedela, da bo Bojan spet godrnjal, ker bo moral sam v službo. »Zakaj pa? Saj vedno jaz peljem,« je rekel Bojan, a sem ga samo pogledala in ni rekel več nič.

Ko sva s Tinetom hodila proti šoli, me je prijel za roko. »Mami, a boš danes spet žalostna?« me je vprašal s tistim resnim pogledom, ki ga imajo samo otroci, ko vedo, da je nekaj narobe. »Ne, srček. Danes bom pogumna,« sem mu rekla in ga poljubila na čelo.

Ko sem se vrnila domov, sem sedla na kavč in dolgo gledala v prazno. Vzela sem telefon in poklicala svojo sestro, Petro. »Petra, ne morem več. Mislim, da se bom ločila,« sem rekla, še preden sem jo sploh pozdravila. Na drugi strani je bila tišina. »Mateja, a si prepričana? Kaj pa Tine? Kaj pa stanovanje?« Vse tiste stvari, ki sem jih tudi sama premlevala noč za nočjo. »Ne vem, ampak če ostanem, bom umrla od žalosti. In Tine bo odrasel v tem… v tej tišini, v tem hladu. Nočem, da misli, da je to ljubezen,« sem rekla in začutila, kako mi je kamen padel s srca.

Petra je vzdihnila. »Veš, da sem vedno tukaj zate. Če rabiš priti k meni, pridi. Tine je vedno dobrodošel. Samo… premisli, Mateja. Ločitev ni hec.«

Tisti dan sem prvič po dolgem času šla na dolg sprehod po Tivoliju. Opazovala sem ljudi, ki so se smejali, pare, ki so se držali za roke, in mame z vozički. Spraševala sem se, kje sem izgubila sebe. Ko sem se vrnila domov, sem Bojanu povedala, da morava resno govoriti. »Bojan, ne gre več. Ne morem več živeti tako. Mislim, da je čas, da greva narazen.«

Za trenutek je bil tiho. Potem je začel kričati, da sem nora, da bom uničila Tinetu življenje, da sem sebična. Vse tiste besede, ki sem jih pričakovala. Nisem več jokala. Samo sedela sem in poslušala. Ko je končal, sem mu mirno rekla: »Bojan, ne gre za to, da te ne bi imela rada. Gre za to, da ne morem več živeti v tej praznini. In Tine tudi ne.«

Tisti večer sem spakirala nekaj stvari in s Tinetom prespala pri Petri. V njenem majhnem stanovanju v Šiški sem prvič po dolgem času zaspala brez strahu. Tine je zaspal v mojem naročju in prvič po dolgem času sem začutila, da sem naredila nekaj prav.

Vem, da bo težko. Vem, da me bodo ljudje obsojali, da bo Bojan jezen, da bo Tine žalosten. Ampak vem tudi, da si zaslužim več. Da si Tine zasluži več.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno vsak dan živi v tišini, v praznini, ker jih je strah narediti korak? Koliko nas še čaka, da bomo spet začutile, da smo žive? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?