Policista sta me vklenila pred sosedi, kot da sem kriminalka – vse zato, ker sem na sodišču obsodila sina človeka, ki ima pri nas očitno predolge roke

„Če boste sodelovali, bo hitreje, gospa,« mi je rekel policist pred vhodom, kot da sem nekdo, ki ga lovijo že pol leta. Stala sem s cekarjem iz trgovine, v eni roki kruh, v drugi jogurte, dva soseda pa sta gledala z balkona. Najprej sem mislila, da gre za nesporazum.

„Oprostite, kaj točno se dogaja?“

„Pridržanje zaradi suma zlorabe položaja in vplivanja na postopek. Imate pravico do zagovornika.“

V tistem trenutku me je dobesedno stisnilo v želodcu. Delam na sodišču že dolgo in dobro vem, kako take stvari potekajo. Ravno zato mi je bilo takoj jasno, da način ni bil naključen. Lahko bi me poklicali. Lahko bi vročili vabilo. Lahko bi to naredili dostojno. Namesto tega so mi pred blokom segli v torbico, me posedli v avto in odpeljali, kot da sem nevarna.

Najhuje je bilo, da sem nekaj tednov prej izrekla kazen v zadevi, kjer je bil obtožen sin zelo vplivnega podjetnika iz okolice Ljubljane. Ni šlo za nobeno filmsko afero, ampak za prometno nesrečo, prikrivanje in precej grd pritisk na priče. Med postopkom se je marsikaj govorilo. „Saj veste, kdo je njegov oče,« mi je enkrat na hodniku šepnila sodelavka. Jaz sem se delala, da me to ne zanima. Pa me je. Samo nisem si hotela priznati.

Tudi doma sem bila zaradi tega sitna. Partner mi je rekel: „Zakaj se ne umakneš iz zadeve, če vidiš, da smrdi?“

Jaz pa nazaj: „In kaj potem? Naj se vsi umikamo, kadar kdo dovolj glasno pritiska?“

Ampak če sem iskrena, sem tudi sama naredila napako. O enem čudnem klicu nisem naredila uradnega zaznamka. Bil je kratek, brez direktne grožnje, bolj v smislu: „Za vse je bolje, da ostanete razumni.« Prekinila sem in si rekla, da ne bom delala drame. Potem sem o tem povedala samo doma, uradno pa nič. Danes vem, da bi morala.

Na postaji so me pustili sedeti predolgo. Eni so hodili mimo, pogledovali, nihče ni nič razložil. Ko sem končno prišla do odvetnika, je bil že pol interneta poln komentarjev. Nekdo je medijem očitno takoj namignil, da sem „sporna sodnica«, da sem povezana z odvetniškimi krogi, da naj bi nekaj urejala po vezah. Ljudje, ki ne vedo nič, so pisali, da smo vsi isti in da je končno nekdo stopil na prste sodstvu.

Ko so me po nekaj urah izpustili, ker niso imeli praktično ničesar konkretnega, je bilo ponižanje že narejeno. Na vhodu v blok me je soseda pogledala in samo rekla: „Saj veste, ljudje govorijo.« To me je zabolelo bolj, kot bi rada priznala.

Čez nekaj dni se je pokazalo, da sta policista prekoračila pooblastila in da je bilo v ozadju tudi precej „ustnega usklajevanja«, ki ga ni nihče hotel podpisati. Začasno so ju umaknili. V javnosti je to zvenelo skoraj kot popravek krivice, ampak meni ni prav nič popravilo. Po telefonu so začela prihajati sporočila. „Pazi se.“ „Tebe bi bilo treba zapret za vedno.« Enkrat je nekdo pozno zvečer pozvonil in zbežal. Partner je rekel, naj greva za nekaj časa k njegovim. Jaz pa trmasto: „Ne bom se skrivala zaradi stvari, ki je nisem naredila.«

On mi je potem mirno rekel: „Ne gre samo zate.« In je imel prav. Tudi tu sem bila trmasta in nepravična. Bila sem tako osredotočena na to, da ne popustim, da nisem videla, kako je vse skupaj vplivalo na ljudi doma.

V službi je bilo čudno. Nekateri so bili zelo korektni. Ena sodelavka me je objela in rekla: „Samo povej, če rabiš karkoli.« Drugi so se umaknili. Ne zato, ker bi mislili, da sem kriva, ampak ker se nihče noče znajti preblizu človeka, okoli katerega krožijo kamere, govorice in notranji nadzori. Predsednik sodišča je govoril previdno, skoraj birokratsko. Razumem ga, po svoje. Ampak ko si ti tisti, ki ga raztrgajo v javnosti, ti uradni stavki ne pomagajo veliko.

Najbolj me je sesulo to, da sem začela dvomiti sama vase. Ne v sodbo, tisto bi sprejela enako. Vse drugo pa. Sem bila naivna? Bi morala prej prijaviti pritiske? Bi morala doma bolj poslušati? Bi morala za nekaj časa na bolniško, namesto da sem hodila v službo in se delala, da sem v redu? Osebna zdravnica mi je rekla: „To, da ne spite in da vas stiska v prsih, ni kar tako.« Pa sem še tam rekla, da bo minilo.

Ni minilo hitro. Še zdaj pogledam skozi kukalo, preden odprem. Še zdaj mi srce poskoči, ko pred blokom ustavi neoznačen avto. Ampak sem se odločila, da ne bom dala odpovedi in da ne bom prosila za premestitev samo zato, ker je nekdo računal, da me bo zlomil. Ne zato, ker sem neustrašna. Nisem. Ampak ker me je sram, da sem sploh za trenutek pomislila, da je lažje utihniti.

Vem pa tudi, da nisem bila brez napak. Nekaj znakov sem ignorirala, nekaj stvari sem zadržala zase in doma sem pričakovala, da bodo vsi razumeli mojo „načelnost«, ne da bi jim priznala, kako me je v resnici strah.

Zdaj me zanima nekaj čisto iskreno: bi vi po takem dogodku vztrajali naprej na istem mestu ali bi rekli, da nobena služba ni vredna tega?