Sam na štirideseti rojstni dan: Gora, ki mi je spremenila življenje

„Mar je res to vse?“ sem si po tihem zamrmral, medtem ko sem svoj štirideseti rojstni dan preživljal na razmajanem kavču v garsonjeri v Ljubljani. Okoli mene kopica diplom, nakopičene knjige in slike z daljnih potovanj – a kljub vsemu nisem čutil ponosa ali zadoščenja. Namesto tega me je v prsih tiščala praznina. Poklical sem mamo, a me je naglo spomnila, da babica še vedno ne razume, zakaj že deset let živim sam. Kot da je samota ena največjih sramot. Smešno, kar sem odklopil telefon in v frustraciji bleknil: „Jutri grem! Kamorkoli!“ Tako sem po nekaj minutah brskanja po spletu brez resnega razmisleka rezerviral kočo na Veliki planini. Nisem vedel, ali se skušam pred čim skriti ali kaj najti.

Sobota je bila mrzla, nebo težko, plohe so grozile vsak trenutek. Na železniški postaji v Kamniku sem opazil, da skoraj nihče ne gleda v drugo smer kot v tla ali telefone. Zapel sem si jopo še tesneje in se pretvarjal, da me mraz ne zebe do kosti.

K sebi me je prišel nenavaden občutek pri vstopu v gondolo, ki je lenušno drsela skozi meglo. V kabino se je pririnil starejši gospod. Imel je barvite gorske nogavice, kot jih je nosil moj oče v devetdesetih. „Vsak beži sem gor po kaj svojega, kajne?“ je rekel napol v šali, napol z nekakšno melanholijo. Najprej nisem hotel odgovoriti, a je ostal tiho, le gledal me je naravnost v obraz. Nisem izdržal: „Kaj pa vi?“ sem vprašal. Gospod je samo skomignil: „Žena ostala doma, hči v tujini, jaz pa še vedno iščem odgovor, zakaj je tako težko stopiti nazaj, ko veš, da si marsikaj naredil narobe. Kaj iščeš ti?“

Zamolčal sem. Pravzaprav nisem vedel. Koča je bila mrzla, s smradom po dimu. Šel sem ven pod staro smreko in gledal v oblake, ki so grozili s snegom, čeprav je bil šele april. Iz žepa sem potegnil mobilnik. Dobil sem tri čestitke: teta Silva, sodelavec Bernard, in polživa voščila Manci, s katero sem nekoč sanjal o družini. Zdaj je bila že dolgo poročena, mama dveh, s katero sem izgubil stik.

Zaslišal sem glasove iz spodnje koče. Nekdo je pel. Pel je staro narodno, ki jo je pela moja babica: „Planika, bela roža…“ Malo višje sem zagledal skupino turistov, večinoma tujcev in mladih. Priključil sem se skupini, bolj iz potrebe po človeški bližini kot zanimanja.

Klemen, eden od vodičev, je opazil, da nisem od tukaj. „Si kje izgubljen, prijatelj?“ me je vprašal s tistim rahlo zajedljivim tonom, kot ga imajo ljudje, ki vedo, da si ranljiv. Prikimal sem: „Samo… nič posebnega. Samo malo moram izklopiti vse skupaj, veš?“ Zaiskrile so se mu oči. „Mogoče ti pa bo tole pomagalo, imamo večerni pogovor ob ognju in čaj. Če si pripravljen poslušati tuje zgodbe, mogoče najdeš tudi svojo reč.“

Kasneje, v koči, so imeli krog pogovorov, ki so ga poimenovali „kaj nam manjka“. Eni so govorili o osamljenosti, drugi o službah, ki jih izčrpavajo, tretji o begu od pričakovanj družine. Neka deklica, Ana iz Celja, ni zdržala in je zajokala: „Zakaj moramo vedno vsem razlagati, da nam ni nič, čeprav smo znotraj na koščke?“

V meni se je nekaj zlomilo. Spomnil sem se otroštva, ko sem z očetom hodil na iste gore. Oče, pristen Prekmurec, je vedno poudarjal: „Moški ne jamrajo!“ Tudi, ko ga je mraz lovil do kosti. Zdaj sem bil še bolj sam, a v krogu popolnih tujcev slišal, kar sem dolgo potiskal v ozadje: manjka mi resnega pogovora z mamo, poguma, da bi priznala oba, da sva si postala tuja; manjka mi tisti občutek, da sem del klana, čeprav klan le sedi pred televizorjem in prepira, kdo bo odnesel smeti.

Skoraj do polnoči smo sedeli ob ognjišču. Klemen mi je stisnil roko: „Ne boj se priznati, če ti kaj manjka. Si vsaj dober sam s sabo?“

Naslednje jutro je bila Velika planina prekrita s tanko snežno odejo. Kot mali otrok sem bos stopil ven, da bi začutil mraz pod nogami. V tisti ostri tišini sem nenadoma začutil mir, ki ga v vseh teh letih nisem poznal. Kot da bi se znotraj mene nekaj prebudilo. Odprašil sem mobilnik, odprl stare pogovore z mamo, z Manico. Hotel sem kaj napisati, pa me je preplavil sram.

Ob povratku v gondolo sem spet srečal starega gospoda. Smejal se je: „A si našel svoj odgovor?“ skomignil sem: „Mogoče. Še iščem. A prvič že vem, česa nočem biti več kot štiridesetletnik. Nočem biti samo nekdo, ki ima na papirju veliko, a v srcu malo.“

Ko sem se spet znašel pred svojo garsonjero, sem razumel, da me tam ne čaka nič – razen priložnosti, da končno naredim pravi telefonski klic. Odpel sem vrata hladilnika, pograbil telefon in poklical mamo. „Živjo, mama… Ne, danes ti ne bom rekel, da sem v redu. Danes ti bom povedal, da mi je nekaj manjkalo.“

Včasih se sprašujem: je dovolj, če najdeš pogum, da priznaš svoje strahove – ali je tisto, kar nam res manjka, le nekaj, kar moramo deliti z drugim, če si upamo biti resnično iskreni?