Med hrepenenjem in zamerami: Poletje pri tašči v Mirni Peči

»Spet boš pustila moje krofe predolgo vzhajati,« mi je hladno pripomnila tašča, žaljivo postrani pogledala k pečici, kjer sem, res nekoliko živčno, prvič poskušala speči njeno znamenito sladico. Moje roke so se tresle. »Maja, prosim,« je poskusil pomiriti situacijo Marko, moj mož, a me je njegov pogled, ki je iskal podporo pri materi, samo še bolj zabolel. Poletje se je komaj začenjalo, že pa sem se v njeni starodavni, škripajoči kuhinji počutila kot vsiljivka, ki ji ni dovoljeno niti zavreti vode, kaj šele poseči po njenem receptu.

Vsako jutro sva z Markom hodila mimo širokih vinogradov, mimo cerkve sv. Kancijana, od koder se je razlegal zvon, in upala sem, da bom na teh sprehodih vsaj malo zadihala. A še preden sva prišla do makadamske poti, mi je v ušesih odzvanjal materin glas: »No, kako je pri tašči? Ti dobro uspeva?« Ves teden je Marko brez besed pomival posodo in prenašal drva, le redko pa je vstopil v pogovor, čeprav sem hrepenela po njegovi podpori.

Na prvi julijski večer, ko se je z zlatimi polji razlegala oranžna steza sončnega zahoda, sva sedeli skupaj s taščo v dnevni sobi. Stara omara z izrezljanimi trtami je skrivala spomine iz njenih najboljših let. V rokah je stiskala album, poln Markovih otroških slik. »Nikoli ga nisem pustila na cedilu. Vedno sem bila zraven, ko je padel ali jokal,« je rekla, bolj sebi kakor meni, nato pa z očmi, ki so se iskale na starih fotografijah, vprašala: »Katere so tvoje najlepše družinske počitnice?« Notranje me je stisnilo. Prihajala sem iz razbite ljubljanske blokovske družine, kjer so se počitnice merile v dneh, koliko časa je oče vzdržal, preden je izgubil potrpljenje. Z lažnim smehom sem rekla: »Vsi v Bohinju,« čeprav je šlo za eno samo noč, polno prepira.

Večeri so postali mine polni prikritih kritik, ki so med zapleskanjem komarjev zveneli kot pič. »V naši hiši je vedno bilo družinsko delo cenjeno,« mi je rekla, ko so se mi na rokah poznale žuljave posledice preveč netreska, ki sem ga sadila na njenih gredah. »Pri vas pa… kaj ste pa delali poleti? Da ste šli kar vsak k sebi?« Skušala sem ostati umirjena. »Moja mama je delala v trgovini in pogosto smo bili vsak v svojem svetu.«, sem odvrnila, skoraj šepetaje.

Marko je v nedeljo popoldne stal med nama kot posrednik, a v resnici ga ni bilo nikjer. Vedno, ko sem ga potrebovala, se je spravil pomagat sosedu Francu pri njivi. Počutila sem se izdano. »Zakaj se vedno postaviš na njeno stran? Saj veš, da mi ni lahko s tvojo mamo!« sem ga končno napadla, ko sva hodila po vijugasti vasi, daleč stran od pogleda z materinega okna. On pa: »To je samo par tednov. Zdrži. Ona bo vedno del mojega življenja.« Skušala sem obvladati solze, a ni šlo. »Pa jaz? Do kdaj moram jaz zdržati ob vama, da bom končno tudi jaz del tvoje družine in ne vsiljivka?« Zavihtel je kamen v goščavo: »Ni pošteno. Vem, da ti ni lahko, ampak moja mama se je s časom zmehčala. S tabo ji je samo težko, ker te ne razume.«

Vsak dan sem se bolj zatekala v delo. Grebla sem okoli korenja, kuhala kavo za obiskovalce, šivala, čistila skedenj, samo da nisem poslušala njene prisotnosti. Dobila sem občutek, da naju gleda kot najbolj neenakomeren par: jaz iz Ljubljane, nespretna na vasi, Marko pa njen »veliki sin«, ki je pomagal zidati hišo. Ogenj je izbruhnil konec julija, ko je prišla Markova sestra Veronika z možem Tomažem iz Kočevja. Takrat je tašča pri kosilu pojasnila: »Maja je dobra oseba, samo ne zna spustiti k sebi ljudi. Zato se nikoli ne bi počutila doma tukaj, kajne?« Obrnila sem vilico, začutila ogenj v prsih in grenkobo v grlu. Marko je nekaj zamrmral, Veronika pa me je le tiho pogledala.

Tiste noči nisem spala. Hodila sem po dvorišču in se pogovarjala sama s sabo: »Zakaj se vedno prilagajam? Zakaj čutim, da moram prositi za drobtine naklonjenosti v tuji hiši?« Naslednji dan sem se odločila, da ji povem. Stala sem pred njo, srce mi je divje razbijalo. »Gospa Marjeta, vem, da mi ni bilo dano odraščati v taki družini, kot si jo vi predstavljate. A res si želim, da bi me sprejeli takšno, kot sem — ne ker sem popolna, ampak ker imam rada vašega sina.« Pogledala me je dolge minute. Nato je tiho rekla: »Pri nas sprejmemo vsakogar, ki spoštuje družino. Težko je ne primerjati tebe z našimi običaji. Gospodarjenje ni samo delo — je način življenja.« To je bilo največ, kar sem od nje kadarkoli dobila: priznanje, da se ne ujemava, hkrati pa neka drobna potrditev, da mogoče nekje s poti vendarle najdem prostor zase.

Ko je pravo avgustovsko neurje zgrmelo nad vasjo, sem sedela z Markom v spalnici. Končno je priznal: »Tudi mene duši. Vedno moram izpolnjevati njene standarde — vedno iščem njeno potrditev. Vem, da sem te pustil samo, ker se bojim, da bi izgubil oboje, če bi stopil na tvojo stran.« Takrat sem ga prijela za roko prvič, odkrito. »Mogoče ni vedno stvar izbire — ampak iščem ravnovesje, Marko. Ne smem izgubiti sebe.«

Tisto poletje je bilo bolj zasedeno s pepelom in grenkobo kot s smehom in toplino. A mama Marjeta mi je nekega popoldneva, brez besed, prinesla skodelico kave in rekla: »Naslednjič ti zaupam kruh, ne krofe.« Ni bilo zmage, je bilo pa nekakšno sprejemanje. Ko sva avgusta odšla, sem se nazadnje obrnila in na tiho rekla Marku: »Najina družina ne bo nikoli popolna, ampak zdaj vsaj vem, kje sem. Ti pa? Veš, kje si ti? Koliko nas moraš še izgubiti, da boš našel sebe?«