Cvetovi za žive

Mraz mi je rezal prste, ko sem hodil med vrstami staršev in vdov, ki so tarnali ob grobovih, v presledkih z roko poravnal krhke vence in v mislih preklinjal, kako so mi poteptali zelenico s sveže zbitimi škornji. „Tale fant spet krade rože!“ je vzkliknila gospa Marjeta z oddelka A. Ozrl sem se. Spet on – kapuca globoko na glavi, črna bunda, nahrbtnik še bolj napolnjen kot prejšnjič. Bil je nedelja in, kot zadnji mesec, se je ponavljala ista drama: fant, star morda sedemnajst, hitro nabira cvetje, srka hlad iz zemlje in izgine med arkadami preden uspem do njega.

Prvič sem ga ujel komaj na pogled. „Ej ti!“ sem zavpil čez polje nagrobnikov. Njegovi koraki so se v hipu spremenili v beg, trije rdeči nageljni so padli iz rok. Pobral sem jih, mrmral o nespoštovanju. Druga nedelja, novo presenečenje – zdaj so s tulipani iz sekcije B. Klical sem policijo na Vič, prišel je starejši policist, gospod Janez. „Več bomo patruljirali, gospod Karli,“ je povedal in popravil kapo, „ampak take fante je najtežje dobiti. Vedno najdejo nov način.“ Zatem sem opazil, da dečko prihaja ob različnih urah, ki jih opisujem v evidenco, vendar vedno uide. Cvetje, ki ga odnaša, je za marsikatero družino skrbno izbrana drobnarija – bel šopek za Ano iz Brezovice, marjetice za gospo s štajerskega konca.

Po dveh mesecih se mi je začelo gnusiti – človek, ki skrbi za mir mrtvih, zdaj nemočno gleda, kako nekdo vsak teden odnaša delček njihovega spomina. Prisegel sem si – slediš mu. Tako sem tisto jutro, ko je meglena rosa še visela nad stojnico s svečami, stopil tiho, v koraku za njim. Držal sem se v senci, da me ne opazi. Fant je odkorakal do bližnje avtobusne postaje, šest ulic naprej, in izginil za vrati kliničnega centra v Ljubljani. Ostal sem na pločniku, nekaj minut negotov, kar nisem mogel verjeti. Čakal sem pol ure. Prišel je ven – brez cvetja. To ni vožnja domov. Zasledoval sem ga nazaj samo z mislimi.

Naslednjikrat sem se opogumil. Vstopil sem skozi glavna vrata. Pri pultu je sedela prostovoljka, gospa Vera s počesano kostanjevo pričesko. „Poglejte, oprostite, a je pred kratkim stopil skozi ta vhod mlad fant? Mogoče s šopkom cvetja?“

Vera se mi nasmehne in prikima. „Ja, to je David. Večkrat tedensko, zadnje mesece, prinaša cvetje na oddelek otroške onkologije. Rože razdeli v igralnici. Otroci ga imajo za junaka!“

Osupnilo me je. V prsih me stisne – sem obsodil fanta, ker sem hotel ščititi mrtve, medtem ko on s cvetjem zdravi žive. Ni minil dan, ko sem za mizico v svoji garaži sedel s sklonjeno glavo in čutil, da sem pol jezen, pol sramoten.

Naslednjo nedeljo, ko sem ga zagledal, sem šel naravnost do njega. On otrpne, v tistem pogledu je stisnjena vsa žalost sveta. „Stoj, David,“ sem rekel čez grobove. Ni pobegnil. „Jaz vem, kam nosiš te rože,“ sem dodal potihoma. Pogledal je proč, v oči so mu stopile solze. „Tvoja sestrica, ne? Pravijo, da je bila tu v bolnici… Iskreno mi je žal.“

Dolgo je molčal, komaj slišno mrmral, „Hvala.“ Potegnil sem denarnico in odštel štirideset evrov. Izročil sem mu: „Kupi sveže cvetje – v cvetličarni pri Marini na Tržaški. Povej, da te je Karli iz pokopališča poslal, boš dobil boljši šopek.“ Še vedno je nemočno gledal denar. „Zakaj?“ je tiho vprašal. „Ker so te rože za mrtve. Pa veš kaj – tisti otroci v bolnici, oni potrebujejo lepoto zdaj, ko so še tu. Pokopališčni cvetovi so za žalovanje, tvoje srce pa dela za upanje.“ Obrnil se je, potem se mi vrnil nazaj. „Ime ji je bilo Jasna. Imela je najraje sončnice. Niti ob pogrebu nismo imeli za rože. Obljubil sem ji, da bom za vsakega otroka poskrbel.“

Naslednji dan sem šel naravnost do šefa. „Matej, povej mi, kam gredo vse tiste uvele rože, ki jih ljudje ne kupijo?“

„V smeti, Karli,“ je suho odvrnil. „Pa veš kaj bi… če bi jih podarili? Ne bi šle v nič…“

In tako je prišla nova rutina. Vsako soboto naberem vse, kar ostane – zvite lilije, pozabljene marjetice, nekaj zamrznjenih rezanih šopkov. Nesem jih v bolnico. David me tam že čaka. Skupaj jih razporediva v igralnici na oddelku. Otroci že mahajo skozi okno. „Rožna fanta sta tu!“ kričita Nika in Žiga, ko vstopiva. Prejšnji teden je deklica z golim lasiščem od kemoterapij izbrala iz vaze sončnico. „Ta je moja najljubša!“ je rekla in se stisnila k Davidu. Pokleknil je in ji odgovoril: „Moja tudi.“

Včasih vidim v Davidovih očeh praznino, ki jo zapolni le, ko nudi, kar sam ni mogel dati – svojo ljubezen in spomin kot cvetlični most do Jasninega nasmeha. Sam sem dolga leta mislil, da varujem mrtve, toda David me je naučil: resnično je treba varovati tudi tisto, kar ostane živo v nas. Srce, pogum, upanje. Morda moramo vsi kdaj kaj vzeti, da bi zares dali.

Ali se tudi vi kdaj ujamete v sodbi, preden pogledate v srce drugega človeka? Koliko lepote se še skriva za napačnimi dejanji, če bi le znali pogledati globlje? Nekaj mi pravi, da prav zato še vedno vsak teden znosim cvetje – da bi tudi sam še kdaj našel Jasnin nasmeh na obrazu kakšnega otroka.