Brez zibke, brez pleničk: Povratek domov, ki mi je zlomil srce

»Kje je zibka? Kje so pleničke?« sem skoraj zakričala, ko sem prestopila prag našega stanovanja v Šiški, z malo Evo v naročju, ki je ravno začela jokati. Vse, kar sem si predstavljala zadnjih devet mesecev, je v tistem trenutku razpadlo kot hiša iz kart. Stanovanje je bilo hladno, v zraku je visel vonj po postanem kavi in cigaretah, na kavču pa je ležala odprta Ivanova aktovka, polna neurejenih papirjev.

»Ivan!« sem ga poklicala, a sem namesto odgovora slišala le oddaljeno brnenje pralnega stroja. Eva je zajokala še glasneje. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira panika. V porodnišnici so mi vsi govorili, da bo prvi dan doma najlepši, da bom končno začutila tisto pravo srečo, a zdaj sem stala v hodniku, obtežena z vrečkami, in se počutila bolj sama kot kdajkoli prej.

Ivan je pritekel iz kopalnice, z mokrimi rokami in utrujenimi očmi. »Oprosti, Nika, imel sem sestanek, potem pa še nujen klic iz službe… Saj veš, kako je zdaj, ko je v firmi kaos.« Pogledal je Evo, ki je še vedno jokala, in mi nerodno pomagal odložiti torbo. »Nisem še uspel sestaviti zibke. Pleničke so v vrečki iz trgovine, tam zraven hladilnika.«

V meni je zavrelo. »Ivan, imela sva devet mesecev! Devet! Kako nisi mogel najti ene ure, da bi pripravil posteljico za svojo hčerko?« Glas mi je zadrhtel. Vem, da ni bilo pošteno, da sem ga napadla takoj, a v tistem trenutku nisem mogla drugače. Bila sem izčrpana, prestrašena in razočarana.

Ivan je sklonil glavo. »Nika, trudim se. Res se trudim. Samo… vsega je preveč. Šef mi diha za ovratnik, mama me kliče vsak dan, da moram priti kosit travo na Brezovico, in zdaj še to…«

»To? To je tvoja hči, Ivan!« sem skoraj zašepetala. Eva je medtem zaspala v mojem naročju, jaz pa sem se sesedla na kavč in začela tiho jokati. Ivan je sedel poleg mene in me skušal objeti, a sem ga odrinila. »Pusti me. Samo… pusti me.«

Tisto noč sem skoraj vso prebedela. Eva je jokala, jaz sem jo nosila po stanovanju, poskušala jo podojiti, a mleka ni bilo dovolj. V kuhinji sem iskala stekleničko, a je bila še zapakirana v škatli. Ko sem jo končno sestavila, sem ugotovila, da nimava nobene formule. Ivan je spal na kavču, izmučen od vsega, jaz pa sem sedela na tleh v kuhinji in jokala skupaj z Evo.

V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Nika, materinstvo ni pravljica. Pripravi se na neprespane noči in na to, da boš pogosto sama.« Takrat sem se ji smejala, zdaj pa sem jo prvič razumela. Poklicala sem jo ob treh zjutraj. »Mami, ne zmorem. Ne gre. Ivan ni nič pripravil, vse je narobe…«

Mama je bila tiho, potem pa je rekla: »Pridem zjutraj. Drži se, Nika. Vse bo še dobro.«

Ko je zjutraj prišla, je prinesla domačo juho, nekaj pleničk in tisti njen topel objem, ki sem ga tako pogrešala. Ivan je bil še vedno v službi, jaz pa sem prvič po dolgem času zadihala. Mama je v eni uri uredila vse, kar bi moral Ivan v tednu dni. Zibka je stala ob postelji, pleničke so bile zložene, Eva je mirno spala.

Ko se je Ivan vrnil, je v stanovanju zavladala tišina. Sedla sva za mizo, mama je šla domov. »Nika, oprosti. Res sem zamočil. Ampak… tudi jaz sem prestrašen. Ne vem, če sem pripravljen biti oče.«

Pogledala sem ga in prvič videla v njegovih očeh tisto iskreno nemoč. »Nihče ni pripravljen, Ivan. Ampak morava biti. Zaradi Eve.«

Tisti večer sva se prvič po dolgem času pogovarjala. O strahovih, o tem, kako naju je vse skupaj preplavilo, o tem, kako sva oba pod pritiskom – jaz z materinstvom, on s službo in pričakovanji svoje družine. Spomnila sem se, kako sva se spoznala na Rožniku, kako sva sanjala o veliki družini, o hiši z vrtom, o sreči, ki bo prišla sama od sebe. Zdaj pa sva sedela v majhnem stanovanju, vsak s svojimi ranami, in se spraševala, ali bova zmogla.

Naslednje dni je bilo malo lažje. Mama je prihajala vsak dan, Ivan se je trudil biti več doma, a napetost je ostala. Vsak večer sem se spraševala, ali sem dovolj dobra mama, ali bo Eva čutila, da jo imam rada, čeprav sem včasih tako utrujena, da komaj stojim. Ivan je ponoči pogosto odšel na balkon, kadil in gledal v prazno. Enkrat sem ga slišala, kako je tiho rekel: »Kaj, če nisem dovolj dober oče?«

Vse bolj sem razumela, da je materinstvo v Sloveniji pogosto osamljeno. Prijateljice so mi pošiljale sporočila, a nobena ni zares razumela, kako je, ko si ponoči sam z jokajočim otrokom in partnerjem, ki ga ni ali pa je čustveno odsoten. Včasih sem si želela, da bi lahko pobegnila, a potem sem pogledala Evo in vedela, da moram vztrajati.

Po enem mesecu je Ivan predlagal, da greva skupaj na sprehod v Tivoli. Prvič sva bila spet družina. Eva je spala v vozičku, midva pa sva hodila v tišini. »Nika, obljubim, da bom bolj prisoten. Da bom več doma. Samo… pomagaj mi, prosim. Ne znam tega sam.«

Objela sem ga. »Tudi jaz ne. Ampak skupaj bova zmogla.«

Danes, ko gledam Evo, kako spi v zibki, ki jo je Ivan končno sestavil, se sprašujem, koliko staršev v Sloveniji se počuti tako izgubljenih kot midva. Koliko jih ponoči joka v tišini, ker ne zmorejo več? In ali je dovolj, da se trudimo, četudi nismo popolni?