Ko pridejo gostje: Obraz v ogledalu preteklosti

»Ne, mama, ne morem priti,« sem skoraj zakričala v telefon, a sem se zadržala. Njene besede so mi še vedno odzvanjale v ušesih: »Pridi domov, prosim. Imeli bomo goste, vsi bodo tukaj.« V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce bije v grlu, roke pa so se mi začele tresti. Vedela sem, da ne gre le za običajen obisk. Vedela sem, da bo to več kot le kosilo ob nedelji. Bila sem stara trideset let, a ob misli na domačo hišo v Škofji Loki sem se počutila kot tista prestrašena, jezna najstnica, ki je pred leti pobegnila v Ljubljano, da bi ubežala vsemu, kar je bolela.

»Ana, prosim,« je vztrajala mama, njen glas je bil tih, skoraj proseč. »Oče je zadnje čase slabše, veš. In teta Marija pride iz Kopra, pa še Matej s svojo novo punco…«

Matej. Moj brat. Najin odnos je bil že od nekdaj zapleten. Vedno sem imela občutek, da sem jaz tista, ki je kriva za vse, kar je šlo narobe. Ko sem bila stara petnajst, sem ga zalotila, kako je kadil v garaži, in sem ga izdala staršem. Od takrat mi ni nikoli odpustil. Vse je bilo narobe – jaz sem bila pridna, tiha, vedno sem se trudila, da bi bila mama zadovoljna, on pa je bil upornik, ki je vedno našel način, da me je spravil v slabo voljo. In zdaj, po vseh teh letih, naj bi sedela z njim za isto mizo, kot da se ni nikoli nič zgodilo?

Ko sem prispela pred hišo, sem nekaj trenutkov sedela v avtu in opazovala stare lesene polkna, ki so se rahlo zibala v vetru. Vse je bilo tako znano, a hkrati tuje. Vdihnila sem globoko in si rekla: »Zmoreš, Ana. Tokrat ne boš pobegnila.«

Ko sem vstopila, me je zadela mešanica vonja po sveže pečenem kruhu in starih časih. Mama je stala v kuhinji, z rokami v testu, in se trudila, da bi se nasmehnila. »Ana, hvala, ker si prišla,« je rekla in me objela. Njena objem je bil krhek, kot da bi se bala, da bom vsak hip izginila.

»Kje je oče?« sem vprašala, čeprav sem že vedela odgovor. Vedno je bil v dnevni sobi, pred televizijo, kjer je gledal poročila in godrnjal nad politiko. »Tam je,« je rekla mama, »ampak danes je boljše volje. Rekel je, da se veseli, ker boš tukaj.«

Ko sem stopila v dnevno sobo, je oče dvignil pogled izpod košatih obrvi. »Aha, Ana, si le prišla,« je zamrmral. Njegov glas ni bil več tako močan kot nekoč, a v njem je bilo še vedno nekaj tiste stare trdote. »Upam, da si prinesla kaj pametnega iz Ljubljane, ne samo novih idej, kako bi morali vsi živeti.«

Zavzdihnila sem. Vedno je imel pripombe. Vedno sem bila preveč drugačna, preveč glasna, preveč »mestna«. Usedla sem se na rob kavča in skušala najti temo, ki ne bi takoj vodila v prepir. »Kako si, oči? Mama pravi, da nisi najbolje.«

»Ah, starost, kaj češ. Ampak še vedno vem, kaj je prav in kaj ne,« je rekel in me pogledal s tistim pogledom, ki je nekoč pomenil, da bo sledil dolg monolog o tem, kako je bilo včasih vse boljše. Tokrat pa je le zamahnil z roko. »Pusti, danes ni dan za to.«

Vrata so se odprla in vstopil je Matej, za njim pa visoka, nasmejana punca z dolgimi rjavimi lasmi. »Živjo, Ana,« je rekel, njegov glas je bil hladen, a v očeh sem zaznala nekaj negotovosti. »To je Nina.«

Nina mi je ponudila roko. »Vesela sem, da te spoznam, Ana. Matej mi je veliko povedal o tebi.«

»Upam, da ne samo slabega,« sem rekla in se trudila, da bi se nasmehnila. Matej je zavil z očmi. »Saj veš, kako je,« je zamrmral.

Kosilo je minilo v napetem vzdušju. Teta Marija je govorila o tem, kako je v Kopru vse drugače, bolj sproščeno, kako ljudje tam niso tako zategnjeni kot v »gorenjskem koncu«. Mama je ves čas skrbela, da je bilo na mizi dovolj hrane, oče pa je občasno pripomnil kaj o politiki, kar je vedno vodilo v prepir z Matejem. Jaz sem sedela med njimi in se počutila kot tujec v lastni družini.

Ko je prišla sladica, je mama nenadoma rekla: »Vesela sem, da smo danes vsi skupaj. Pogrešala sem to.«

Nastala je tišina. Pogledala sem Mateja, on pa mene. V njegovih očeh sem videla vse tiste neizrečene besede, vse zamere, ki so se nabirale leta in leta. »A se sploh še znamo pogovarjati?« sem tiho vprašala, bolj zase kot zares.

Matej je odložil žlico. »Veš, Ana, vedno sem imel občutek, da si ti tista, ki si boljša. Da te imajo vsi raje. Ampak zdaj vidim, da si tudi ti bežala. Vsak po svoje bežimo.«

Mama je pogledala v tla, oče pa je le tiho sedel in gledal skozi okno. Teta Marija je nekaj zamrmrala o tem, kako je družina vedno zapletena.

Nina je tiho rekla: »Včasih je treba samo povedati, kaj čutiš.«

Zazdelo se mi je, da se mi grlo zapira. »Jaz… jaz sem bila vedno jezna, ker sem imela občutek, da moram biti popolna. Da ne smem narediti napake. In ko sem te izdala, Matej, sem to naredila, ker sem se bala, da bom jaz tista, ki bo razočarala.«

Matej je dolgo molčal. »Jaz sem ti pa zameril, ker sem mislil, da si me hotela prizadeti. Ampak zdaj vidim, da sva oba samo otroka, ki sta hotela biti sprejeta.«

Mama je tiho zajokala. »Vse življenje sem si želela, da bi bila družina skupaj. Ampak včasih sem bila preveč stroga. Oprostita mi.«

Oče je prvič po dolgem času vstal in naju oba objel. »Dovolj je bilo zamer. Življenje je prekratko.«

Ko sem se zvečer peljala nazaj v Ljubljano, sem razmišljala o vsem, kar smo si povedali. O vseh letih, ki smo jih izgubili zaradi ponosa, strahu in neizrečenih besed. In sem se vprašala: Kolikokrat še bomo dovolili, da nas preteklost drži v svojih krempljih? Ali si bomo upali biti iskreni, preden bo prepozno?