Moje ime je Sofija in pri 38 letih sem se znašla na razpotju, kjer so se sanje o materinstvu začele razblinjati. Skozi bolečino, dvome in družinske konflikte sem iskala moč v veri in molitvi, a pot do upanja je bila prepredena z neštetimi preizkušnjami. To je zgodba o tem, kako sem se naučila, da včasih upanje najdeš tam, kjer ga najmanj pričakuješ.
V eni sami večerni uri se je moje življenje obrnilo na glavo, ko sem ugotovila, da v lastni družini nimam glasu. Moja tašča je odločala o najinem življenju, mož je molčal, jaz pa sem morala izbrati med svojo vrednostjo in družinsko lojalnostjo. Pobegnila sem domov k mami, kjer sem se znova začela sestavljati.
V enem samem dnevu sem izgubila moža in dom. Njegovi otroci so me izgnali, prijatelji in sorodniki so se umaknili, ostala sem sama s svojo bolečino. Zdaj iščem moč, da znova zaživim, čeprav me spremljata osamljenost in občutek izdaje.
Moje življenje se je v trenutku obrnilo na glavo, ko je moj mož Marko nenadoma umrl. Njegovi odrasli otroci so me brez milosti vrgli iz hiše, ki sva jo skupaj gradila. Ostala sem sama, brez doma in podpore, a sem se odločila, da se ne bom predala.
