Vse življenje sem bila samostojna in ponosna na svojo neodvisnost, a zdaj, ko sem ostala sama v tišini svojega stanovanja, si želim, da bi kdo potrkal na moja vrata. Spomini na preteklost me preganjajo in sprašujem se, ali sem s svojo trmo in ponosom odgnala tiste, ki so mi bili najbližje. Srce me boli ob misli, da sem si sama ustvarila samoto, ki me zdaj duši.
Ko je mož odpeljal zadnji karton iz garaže, sem obstala na pragu in gledala, kako odhaja. Nikoli si nisem mislila, da bom po tridesetih letih zakona ostala sama, brez otrok, brez vloge, ki sem jo igrala vse življenje. Zdaj, pri 58 letih, se moram naučiti, kdo sploh sem, ko ni več nikogar, ki bi me potreboval.
Tistega deževnega dne v Ljubljani sem v eni uri postala mama in vdova. Medtem ko sem v naročju držala svojo hčerko Evo, sem izvedela, da je moj mož Matej umrl v prometni nesreči. Od takrat se borim z žalostjo, obsojanjem njegove družine in iskanjem smisla v vsakdanjih trenutkih, ki jih zdaj živim sama.
V trenutku, ko sem s tresočimi rokami pakirala kovček, sem vedela, da ni poti nazaj. Moja družina je bila proti moji odločitvi, a sem kljub njihovim grožnjam in solzam izbrala sebe. Zdaj, ko stojim na pragu novega življenja, se sprašujem, ali je svoboda vredna cene osamljenosti.
