Stala sem na hodniku osnovne šole Brezovica, med glasnim smehom in tistimi pogledi, ki jih vsak prepozna, ko je tarča posmeha. Strah pred tem, da bi izpadla manjvredna, me je vsak dan žgal po duši, pa vendar sem se odločila, da se ne uklonim. To je zgodba o tem, kako sem kljub vsem ranam našla moč, da ohranim lastno dostojanstvo in se vprašam: ali zadoščenje res prinese mir, ali zgolj novo praznino?
Sem Marjana, mati in vdova iz Trbovelj. Moja edina hči, Urška, me je v odrasli dobi začela zavračati in trdi, da sem jo zadušila s svojo ljubeznijo, čeprav sem hotela le najbolje zanjo. Moja zgodba je žalostna izpoved o nerazumljenosti, upanju in bolečini, ki jo pozna marsikatera mama v Sloveniji.
V trenutku, ko sva z ženo stala nad krsto najine hčerke Tine, se mi je zazdelo, da je srce umrlo z njo. Nihče ni bil pripravljen na klic, ki je prekinil pokop in me prisilil, da sem se soočil z vso resnico, ki smo jo dobršen del življenja pometali pod preprogo. Tisto popoldne je namesto žalovanja zavladala zmeda, bolečina – in zgodba, ki bo za vedno zaznamovala ne le našo družino, temveč tudi vso vas.
