Moje ime je Marija in to je zgodba o mojem sinu Luku, ki se je rodil z velikim znamenjem na obrazu. Ko sva se skupaj soočala z obsojanjem in pogledi v naši majhni slovenski vasi, sem sprejela odločitev, ki je pretresla našo skupnost. Ta odločitev je za vedno spremenila najino življenje in pogled ljudi na drugačnost.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se počutila kot tujka v lastni družini, ko me niso povabili na sestrino poroko, nato pa so želeli uporabiti moje stanovanje za slavje. Razkrivam svoj notranji boj med željo po sprejetosti in potrebo po postavljanju meja. Sprašujem se, ali je mogoče ponovno zgraditi zaupanje, ki je bilo enkrat že poteptano.
Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko sem Nikolu prvič omenila, da si želim še enega otroka. Njegov pogled, poln utrujenosti in neizrečene bolečine, mi je takoj povedal, da bo to najina največja preizkušnja. V srcu sem čutila, da se bo najina ljubezen morala boriti proti sencam preteklosti in strahovom prihodnosti.
Moje ime je Marija. Tistega dne, ko so moji dvojčici, Ana in Luka, diagnosticirali avtizem, je moj mož Peter odšel. Ostala sem sama v Ljubljani, obkrožena s predsodki, birokracijo, osamljenostjo in nepričakovano močjo, ki sem jo našla v sebi.
Že od malega sem bila očarana nad cvetjem, a mama tega nikoli ni razumela. Ko sem nekega dne prišla domov in našla svoj cvetlični vrt izruvan, sem se prvič v življenju postavila zase. Ta trenutek je sprožil verižno reakcijo družinskih konfliktov, ki so me prisilili, da sem se vprašala, kaj v resnici pomeni biti zvest sebi.
V enem letu sem postala mama trem otrokom, čeprav niso trojčki. Soočenje z obsojanjem, osamljenostjo in lastnimi strahovi me je skoraj zlomilo, a sem v sebi in v ljubezni do otrok našla moč za preživetje. To je zgodba o preživetju, odpuščanju in upanju v slovenski družbi, ki pogosto ne zna odpustiti.
