Sem Marija, babica iz majhne vasi na Dolenjskem, ki je celo življenje garala na kmetiji in vzgojila tri otroke. Zaradi nesporazuma glede sladkarij in denarja z zetom sem izgubila stik z mojo ljubljeno vnukinjo Tjašo. Zdaj se sprašujem, ali bi lahko kaj naredila drugače, ali pa so nekatere rane v družini preprosto neizogibne.
Nekega deževnega popoldneva sem obiskala svojo nekdanjo sodelavko Marijo, ki pri sedemdesetih živi sama, brez moža in z otroki, ki je ne obiščejo. Med najinim pogovorom sem začutila globoko žalost, a tudi neverjetno moč in pogum, s katerima se Marija spopada z vsakdanjo samoto. Njena zgodba me je prisilila, da sem se zamislila nad odnosi, ki jih gradimo – in tistimi, ki jih razbijemo.
Moj svet se je sesul, ko sem morala sprejeti odločitev, da očeta preselim v dom za starejše. Družina mi tega ni nikoli odpustila, vsak dan me spremlja tišina in občutek krivde. Iščem razumevanje, a namesto tega dobivam le obsojanje in hladne poglede.
