V tistem večeru, ko sem pod starimi lipami na dvorišču poslušal šepetanje vetra, sem prvič v življenju glasno izrekel svojo bolečino pred lastno mamo. V meni je vrelo: tako dolgo sem si želel samo enega – občutek, da sem za nekoga pomemben in ljubljen, ne le privesek, ki ga je možno odmakniti, ko postane preveč nenavaden ali občutljiv. Od tistega dne dalje sem se izgubljal med smotrnim distanciranjem, upanjem po spravi in težkimi spomini na vse, kar sem nekdaj imel – a me je zdaj, kot senca, spremljalo vprašanje, ali nas še kaj zares povezuje.