Zbudila sem se ob treh zjutraj, s krčem v želodcu in srčnim utripom v ušesih. Hčerka me je včeraj gledala skozi solze in tiho izgovorila: ‚Mama, z Mitjem se ločujeva.‘ Nikoli si nisem mislila, da bom morala izbirati med lastno predstavo popolne družine in srečo svoje edine hčere.
Sem Helena, mater samohranilka iz okolice Domžal, in pred vami razgaljam globoke rane, ki jih je pustil propad Jernejevega zakona. Težko gledam, kako se moj sin vedno bolj zapira vase, ujet v slab partnerski odnos s Tanjo, medtem ko me razjeda občutek nemoči in razdvojenosti družine. Morda v mojem pogledu najdete košček sebe, mi postavite ogledalo ali mi daste upanje.
Bila sem več let tiha tašča, ki je hranila družino, ko pa me je snaha odrinila ob praznovanju njenega uspeha, sem se odločila, da ne bom več sprejemala drobtinic. Tistega večera sem iz ostankov pričarala pravo slavje in družini pokazala, kako dragocena sem. Njihovi obrazi brez besed in moj notranji preobrat so spremenili naš odnos – za vedno.
Vse se je začelo tistega sivega večera v Ljubljani, ko sem čutila, da izgubljam svojo hčer Tino. Njen mož Blaž je našo družino postopoma razklal in iz nje naredil nekaj tujega. V tej zgodbi izpovedujem srce parajoč boj matere, ki si želi nazaj svojo družino – ali sem naredila premalo ali preveč?
