Vse je pripadlo njej, jaz pa sem ostala sama s spomini

»Ne morem verjeti, da je vse to res,« sem šepnila, ko sem stala sredi dnevne sobe, kjer so še vedno dišale Markove stare knjige in po stenah viseli njegovi akvareli. Moj brat je bil vedno moj junak. Ko sem bila majhna in sem padla s kolesa, me je dvignil na ramena in me nesel domov, čeprav je bil sam še otrok. Ko je oče kričal, je Marko vedno stopil med naju in mi tiho rekel: »Ne boj se, jaz sem tukaj.« Zdaj pa ga ni več. In vse, kar je ostalo za njim, je pripadlo njegovi ženi, Andreji.

»Nina, to je bila Markova želja,« mi je Andreja rekla, ko sva sedeli v kuhinji, kjer je še vedno stala njegova najljubša skodelica. Njene oči so bile rdeče, a v njenem glasu ni bilo topline. »Vse je napisal v oporoki. Vem, da ti je težko, ampak…«

»Ampak kaj?« sem jo prekinila, glas mi je zadrhtel. »Saj veš, da sva bila z Markom vedno skupaj. Vse sva si delila. Zakaj bi mi pustil samo škatlo starih slik?«

Andreja je pogledala stran. »Nina, jaz… Ne vem. Morda je mislil, da boš razumela.«

Razumela? Kako naj razumem, da sem čez noč postala nevidna? Da je vse, kar je bilo najinega, zdaj samo njeno? Stanovanje, knjige, celo stara harmonika, na katero me je učil igrati. Vse je bilo zdaj v Andrejini lasti. Jaz pa sem ostala s škatlo, polno spominov, in občutkom, da ne obstajam več.

V dneh po pogrebu sem hodila po Ljubljani kot prikazen. Ljudje so hiteli mimo mene, jaz pa sem v torbi nosila tisto škatlo, kot da je edina stvar, ki me še drži skupaj. V službi sem bila odsotna, sodelavka Maja me je vprašala: »Si v redu, Nina?« Samo prikimala sem. Kako naj razložim, da sem izgubila ne le brata, ampak tudi del sebe?

Mama je bila tiha, ko sem jo obiskala. Sedela je v kuhinji in gledala skozi okno, kjer so se na vrtu igrali otroci sosedov. »Vse je šlo Andreji,« je rekla, kot bi govorila sama s sabo. »Marko je bil vedno pravičen. Ne razumem.«

»Mogoče je Andreja pritiskala nanj,« sem rekla, čeprav sem vedela, da ni pošteno. A v meni je vrelo. Spomnila sem se, kako je Andreja zadnja leta vse bolj odločala namesto Marka. Kam bosta šla na dopust, kaj bosta kupila, celo s kom se bosta družila. Marko je bil vedno bolj tih, vedno bolj utrujen.

Nekega večera sem v škatli našla pismo. Bilo je naslovljeno name, z Markovo prepoznavno, rahlo nagnjeno pisavo. Roke so se mi tresle, ko sem ga odpirala.

»Draga Nina, če bereš to pismo, me ni več. Vem, da si jezna, žalostna in zmedena. Prosim, ne sovraži Andreje. Vem, da ni popolna, a je bila ob meni, ko sem najbolj potreboval nekoga. Ti si bila vedno moja moč, moj smeh, moj pogum. Vse, kar sem imel, sem pustil njej, ker sem vedel, da bo potrebovala varnost. Ti pa imaš nekaj, česar ona nikoli ne bo imela – najine spomine. Prosim, ne izgubi jih. Ljubim te, tvoj Marko.«

Solze so mi kapljale po papirju. Kako naj mu oprostim? Kako naj sprejmem, da je izbral njo, ne mene? V meni je vrela jeza, a tudi krivda. Sem bila res tako močna, kot je mislil? Ali pa sem samo dobro igrala vlogo?

Naslednje tedne sem se izogibala Andreji. Vsakič, ko sem jo srečala na tržnici ali v trgovini, sem se obrnila stran. Nisem ji mogla pogledati v oči. Mama je postajala vse bolj zaskrbljena. »Nina, ne moreš živeti v preteklosti. Marko bi želel, da greš naprej.«

»Kako naj grem naprej, če nimam ničesar?« sem izbruhnila. »Vse, kar sem imela, je šlo njej!«

Mama je tiho vzdihnila. »Imaš mene. In imaš spomine. To je več, kot ima večina ljudi.«

Nekega dne sem se odločila, da grem do Andreje. Srce mi je razbijalo, ko sem pozvonila na vrata. Odprla mi je z utrujenimi očmi. »Nina,« je rekla, »vesela sem, da si prišla.«

»Morava se pogovoriti,« sem rekla. »Ne morem več tako. Ne morem te sovražiti, čeprav bi te najraje.«

Andreja je sedla na kavč in si obrisala oči. »Vem, da si jezna name. Ampak verjemi, tudi jaz sem izgubila vse. Marko je bil moje vse.«

Sedli sva skupaj in prvič po dolgem času sva govorili o Marku. O tem, kako je znal nasmejati še najbolj mrkega človeka. Kako je vedno našel rešitev, tudi ko se je zdelo, da ni izhoda. O tem, kako je zadnja leta postajal vedno bolj tih, vedno bolj oddaljen.

»Mogoče sva ga obe izgubili že prej,« sem rekla potiho. Andreja je samo prikimala.

Po tistem pogovoru sem začela drugače gledati na vse skupaj. Ni šlo za dediščino, za stvari, ki so pripadle njej. Šlo je za to, da sem morala sprejeti, da je Marko odšel. Da ga ne bo nazaj. In da moram najti način, kako živeti naprej, tudi če se včasih počutim, kot da ne obstajam.

Včasih zvečer odprem škatlo s starimi fotografijami. Pogledam naju, kako se smejiva na morju, kako me nosi na ramenih, kako skupaj gradiva gradove iz peska. In se vprašam: »Ali je res vse, kar nam ostane, le škatla spominov? Ali pa lahko iz teh spominov zgradim nekaj novega?«