Pire krompir, piščanec in ločitev, ki je ni bilo: Zgodba Tine iz ljubljanskega blokovskega naselja

»A boš še dolgo buljila v tisti telefon ali boš končno prišla jest?« Miha, moj mož, je stal v kuhinji s kuhalnico v roki in me gledal s tistim pogledom, ki ga poznam že deset let. Pogled, ki pomeni: ‚Spet si nekje drugje, Tina.‘

Pogledam ga, potem pa pogledam krožnik na mizi. Pire krompir in piščanec. Spet. Včasih sem se veselila teh večerov, ko smo vsi sedli skupaj, jaz, Miha in najina hči Lara. Zdaj pa je vsak večer enak – Lara tiho brska po telefonu pod mizo, Miha je živčen, jaz pa razmišljam, kako bi pobegnila iz lastne kože.

Sedem za mizo. »Nisem lačna,« zamomljam. Miha zavije z očmi. »Vedno ista pesem. Saj nisi nič pojedla že cel dan.«

Lara naju pogleda izpod obrvi. »A se bosta spet kregala?«

»Ne, Lara,« rečem prehitro. »Danes ne.«

V resnici pa v meni vre. Že mesece se pogovarjava o ločitvi. Vse je pripravljeno – papirji, dogovor o skrbništvu, celo stanovanje sem si že ogledala na Viču. Ampak vedno pride nekaj vmes. Vedno pride tisti trenutek, ko Miha reče: »A res misliš, da boš sama zmogla?« In jaz utihnem.

Tisti večer je deževalo. Kaplje so tolkle po oknih blokovskega stanovanja v Šiški. V zraku je bil vonj po mokrem asfaltu in stari maščobi iz kuhinje sosedov spodaj. Lara je odšla v sobo, Miha je pospravljal posodo. Jaz pa sem sedela za mizo in gledala v prazno skodelico čaja.

»Tina,« je rekel Miha tiho. »A res misliš, da boš srečna brez mene?«

Nisem odgovorila. Nisem vedela. Včasih sem si želela samo miru. Da bi lahko dihala brez občutka krivde.

Telefon mi zapiska. Sporočilo od mame: »Pokliči me, ko boš imela čas.«

Zavzdihnem in grem na balkon. Dež mi šprica v obraz, a mi je vseeno. Pokličem mamo.

»Tina? Si v redu?«

»Ne vem več.«

»A sta se spet kregala?«

»Ne gre za to… Mama, jaz… Ne vem več, kaj naj naredim.«

Mama nekaj časa molči. Potem reče: »Veš, tvoj oče in jaz… tudi midva sva imela krize. Ampak sva vztrajala.«

»Ampak zakaj? Sta bila srečna?«

Spet molk.

»Včasih ni pomembno, če si srečen. Pomembno je, da družina ostane skupaj.«

Zamrzne mi srce. Je to res vse? Da ostanemo skupaj zaradi navade? Zaradi Lare?

Ko se vrnem v stanovanje, Miha že gleda televizijo. Lara je zaprta v sobi in posluša glasbo. Usedem se na kavč poleg njega.

»Miha…« začnem.

»Vem, kaj boš rekla.«

»Ne veš.«

»Hočeš iti stran.«

Pogledam ga. V njegovih očeh ni več jeze, samo utrujenost.

»Ne vem več, kaj hočem.«

Sediva v tišini. Po televiziji poročajo o poplavah na Gorenjskem. Ljudje so izgubili domove, a so skupaj. Miha me prime za roko.

»Tina… če greš… bom razumel.«

Začutim solze v očeh.

»Ampak kaj pa Lara? Kaj ji bova naredila?«

Miha pogleda proč.

»Mogoče ji bova dala priložnost za boljše življenje.«

Tisto noč ne spim. Slišim Laro, kako joka v svoji sobi. Slišim Miho, kako hodi po stanovanju in potiho preklinja pod nosom.

Zjutraj je vse spet isto. Pire krompir za zajtrk – ostanek od večera. Lara gre v šolo brez besed. Miha odide v službo.

Odprem računalnik in pogledam stanovanja na spletu. Vse je drago ali pa premajhno. Pokličem prijateljico Nino.

»Nina… a imaš čas za kavo?«

Srečava se v kavarni na Trubarjevi. Nina me pogleda zaskrbljeno.

»A si res odločena?«

Zavijem z očmi.

»Ne vem več ničesar.«

Nina me prime za roko.

»Veš… jaz sem šla skozi isto stvar z Andrejem. Ampak veš kaj? Ko sem šla stran… sem bila prvič po dolgih letih res sama s sabo.«

»A si bila srečna?«

Nina se zasmeje grenko.

»Sreča pride in gre. Ampak vsaj nisem več živela za druge.«

Ko pridem domov, me čaka Miha z listom papirja na mizi.

»To so papirji za ločitev.«

Pogledam ga.

»A si prepričan?«

Miha prikima.

»Ne moreva več tako.«

Lara pride iz sobe in vidi papirje.

»A gresta narazen?«

Pogledava jo oba.

»Lara…« začnem.

Ona pa samo odkima in gre nazaj v sobo ter zaloputne vrata.

Tisti večer sedim sama na balkonu in gledam luči Ljubljane pod sabo. V glavi mi odmevajo mamine besede: »Včasih ni pomembno, če si srečen.« In Ninine: »Sreča pride in gre.«

Kaj pa jaz? Kaj pa Lara?

Mogoče ni pomembno, če sem srečna – ampak ali ni življenje prekratko za to laž?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi ostali zaradi otroka ali bi končno izbrali sebe?