Zadnje slovo od druge mame: Hvala, Vida

»Ne moreš kar tako oditi, Vida!« sem skoraj zakričala, ko sem stala ob njenem bolnišničnem ležišču v UKC-ju. Njene roke so bile hladne, oči pa so me gledale s tisto znano toplino, ki me je vedno pomirila. »Saj veš, da te potrebujem. Saj veš, da brez tebe ne znam dihati v tem mestu.«

Zunaj je deževalo. Kaplje so tolkle po oknu in v meni je rasel občutek, da se bo vse razblinilo, če jo izpustim iz rok. Bila sem sama. Moja mama je umrla pred tremi leti, ko sem se ravno preselila iz Celja v Ljubljano na študij. Takrat sem bila izgubljena, prestrašena in prepričana, da nikoli ne bom našla svojega mesta med tujimi obrazi in visokimi bloki.

Vida je bila soseda v stari hiši na Viču. Prvič sem jo srečala na stopnišču, ko sem jokala zaradi neuspelega izpita iz matematike. »Pridi k meni na čaj,« je rekla s tistim mehkim glasom, ki ga imajo samo ženske, ki so preživele preveč izgub. V njenem stanovanju je dišalo po pečenih jabolkih in cimetu. Na steni so visele slike njenih otrok, ki so se že zdavnaj odselili v tujino.

»Veš, Ana,« mi je rekla tisti večer, »včasih moraš samo dihati in pustiti, da življenje naredi svoje.«

Od takrat naprej sem skoraj vsak dan sedela pri njej. Pomagala mi je z nasveti: kako najti poceni stanovanje, kje kupiti najboljšo zelenjavo na tržnici, kako se pogajati z lastniki stanovanj, ko ti hočejo zvišati najemnino. Bila je moja druga mama. Ko sem zbolela za gripo in nisem mogla vstati iz postelje, mi je prinesla juho in mi brala časopisne članke na glas.

Moja prava mama je bila vedno stroga in zahtevna. Vida pa me ni nikoli obsojala. Ko sem ji priznala, da sem pustila faks in začela delati v kavarni na Prešernovem trgu, je samo skomignila z rameni: »Važno je, da si srečna.«

A zdaj je ležala pred mano, bleda in krhka kot papir. Njeni lasje so bili razmršeni na blazini. Zdravnik mi je rekel, da nima več veliko časa. Rak na pljučih. Prepozno odkrit.

»Ana,« je zašepetala in me prijela za roko. »Ne boj se biti sama. Vse bo v redu.«

Solze so mi tekle po licih. Spomnila sem se vseh večerov, ko sva skupaj gledali poročila in se jezili nad politiko: »Spet bodo dvignili cene elektrike!« je bentila Vida in jaz sem se smejala njenim starim izrazom: »Kaj pa ti naši poslanci sploh delajo?«

Ko sem ji zadnjič prinesla šopek tulipanov iz tržnice, jih ni več mogla povohati. Samo gledala jih je in rekla: »Hvala ti, Ana. Ti si bila moja družina.«

Ko je umrla tisto noč, sem ostala sama v praznem stanovanju. Vse njene stvari so bile še tam: šal na kavču, skodelica za čaj na mizi, knjige na polici. Sosedje so hodili mimo in šepetali: »Uboga Vida… Saj ni imela nikogar.«

A jaz sem vedela drugače. Bila je moja druga mama.

Tiste dni po pogrebu sem hodila po Ljubljani kot senca. Vse me je spominjalo nanjo: vonj po pečenih kostanjih na Čopovi ulici, stare gospe na tržnici, ki so prodajale domače jajce in sir. V kavarni, kjer sem delala, me je vsak dan obiskal gospod Jože – Vidin prijatelj iz mladosti – in mi prinesel domače piškote: »Vida bi hotela, da jih imaš.«

Moja teta iz Celja mi je po telefonu rekla: »Ana, zdaj si res sama tam dol v Ljubljani… Kaj boš pa zdaj?«

Nisem vedela odgovoriti. Vse življenje sem iskala nekoga, ki bi me držal za roko in mi rekel: »Vse bo v redu.« Zdaj pa sem morala to postati sama sebi.

Nekega večera sem sedela na Vidinem kavču in gledala skozi okno v deževno noč. Vzela sem njen šal in ga ovila okoli vratu. Na polici sem našla star dnevnik. V njem so bile zapisane njene misli:

»Čeprav si sam v velikem mestu, nisi nikoli zares sam. Vedno imaš nekoga v srcu.«

Zaprla sem oči in prvič po dolgem času globoko vdihnila.

Naslednji dan sem šla na tržnico in kupila šopek tulipanov. Odnesla sem jih na Vidin grob na Žalah in ji zašepetala: »Hvala ti za vse.«

Ko sem se vračala domov mimo stare hiše na Viču, sem srečala novo študentko z rdečim nahrbtnikom. Jokala je na stopnišču.

Pristopila sem k njej: »Pridi k meni na čaj.«

Mogoče bom tudi jaz nekoč komu druga mama.

Včasih se vprašam: Zakaj nas življenje vedno znova sili v slovo? In ali lahko res kdaj prebolimo izgubo tistih, ki so nam dali dom daleč stran od doma?