Tri dni z dedkom: Nora in resnica o skrbi za starejše

„Ne morem več! Preprosto ne morem!“ je Nora zaječala sredi dnevne sobe, kjer je njen dedek Mirko že tretjič v eni uri zahteval, da mu prinese kozarec vode. Sedela sem na kavču in nemočno opazovala, kako se ji tresejo roke, ko si briše solze z obraza. „Nora, saj si vedno govorila, da je treba starejšim pokazati spoštovanje in potrpežljivost,“ sem ji tiho rekla, čeprav sem vedela, da jo bo to zabolelo. „To ni isto! Nihče mi ni povedal, da je tako… da je tako… naporno!“ je skoraj zakričala in zgrabila blazino, kot bi jo hotela zadušiti.

Nora je bila vedno tista v naši družbi, ki je imela odgovor na vse. Ko smo se pogovarjale o tem, kako težko je skrbeti za ostarele starše ali stare starše, je vedno zamahnila z roko: „Ah, malo potrpljenja pa ljubezni! Saj niso otroci! Saj so nas oni vzgajali!“ Včasih sem jo občudovala zaradi njene odločnosti in samozavesti, a danes sem v njenih očeh videla nekaj drugega – strah in nemoč.

Dedek Mirko je bil tipičen slovenski dedek – trmast, ponosen in prepričan, da vse ve najbolje. Po smrti babice je ostal sam v hiši na obrobju Ljubljane. Njegovi otroci so živeli vsak na svojem koncu Slovenije in so ga obiskovali le občasno. Nora je bila njegova najljubša vnukinja. Ko je izvedela, da se mu zdravje slabša in da potrebuje pomoč pri vsakodnevnih opravilih, je brez pomisleka rekla: „Jaz bom poskrbela zanj! Saj ni tako hudo.“

Prvi dan je bila še polna energije. „Dedek, danes bova skupaj skuhala kosilo!“ je veselo oznanila. Mirko pa ni bil navdušen: „Jaz bi raje makarone s sirom, ne pa teh tvojih modernih juhic.“ Nora se je nasmehnila in mu ustregla. A že popoldne so se začele težave. Dedek je pozabil, kje ima zdravila, in ko mu jih je hotela dati, jo je obtožil: „Hočeš me zastrupiti? Saj nisem še tako star!“ Nora se je le nasmehnila in mi kasneje po telefonu rekla: „Malo siten je, ampak nič hudega.“

Drugi dan se je začel z jokom. Dedek ni hotel vstati iz postelje. „Pusti me pri miru! Saj me nihče več ne mara! Zakaj bi sploh še živel?“ Nora ga je skušala potolažiti: „Dedek, jaz sem tukaj zaradi tebe. Skupaj bova zmogla.“ A Mirko ni popustil. Cele dopoldneve je preživel v postelji in gledal skozi okno. Nora mi je popoldne priznala: „Ne vem več, kaj naj naredim. Vse kar rečem, ga samo razjezi.“

Tretji dan sem jo obiskala. Hiša je bila polna napetosti. Nora je bila neprespana, podočnjaki so ji viseli do brade. Dedek je sedel v naslanjaču in gledal televizijo na glasnosti, ki bi jo slišali še v sosednji ulici. Ko sem stopila v kuhinjo, sem zaslišala prepir:

„Nora, zakaj si mi premaknila copate? Vedno so bili tukaj!“
„Dedek, samo posesala sem! Saj jih lahko dam nazaj!“
„Ti mladi mislite, da vse veste! Jaz sem živel skozi vojno! Ti pa ne znaš niti copat pustiti pri miru!“

Nora se mi je kasneje zaupala: „Včeraj sem jokala celo noč. Ne morem več poslušati njegovih očitkov. Počutim se kot popolna zguba. Kako ste ve to zmogle? Jaz sem mislila, da bo lažje…“

Tistega večera me je poklicala: „Ne bom več zdržala. Poklicala bom teto Marijo in ji rekla, naj pride ona za nekaj dni. Potrebujem oddih.“ V njenem glasu sem prvič slišala ponižnost.

Naslednji dan jo je zamenjala teta Marija. Nora se je vrnila domov in mi priznala: „Vse življenje sem sodila drugim. Nikoli nisem razumela, kako težko je skrbeti za nekoga, ki te potrebuje 24 ur na dan. Zdaj vem, da ni dovolj le ljubezen ali spoštovanje – potrebna sta potrpežljivost in moč, ki ju prej sploh nisem poznala pri sebi.“

Ko sva sedeli na klopci pred blokom in opazovali mimoidoče, sem jo vprašala: „Kaj si se naučila iz teh treh dni?“

Pogledala me je s solznimi očmi: „Da nikoli več ne bom sodila nikogar, ki se pritožuje nad skrbjo za starejše. Vsak ima svojo zgodbo in svoje meje. In morda bi morali v Sloveniji več govoriti o tem – o tem, kako težko je biti negovalec v lastni družini in kako hitro lahko izgoriš.“

Zadnje besede so mi ostale v spominu: „Ali res znamo v Sloveniji poskrbeti za svoje starejše? Ali pa samo pričakujemo od žensk v družini, da bodo tiho trpele? Kaj pa vi mislite? Ste že bili v podobni situaciji?“