Ko je moj mož izgubil službo in njegova mama ni hotela pomagati: zdaj je bolna in mi se borimo z njenimi stroški

»Ne morem več, Andrej!« sem skoraj zakričala, ko sem s tresočimi rokami pregledovala kup neplačanih položnic na kuhinjski mizi. V ozadju je televizija tiho brnela, a nisem slišala ničesar razen lastnega srčnega utripa. Andrej je sedel nasproti mene, z glavo v dlaneh, in molčal. V tistem trenutku sem ga sovražila in hkrati obupano ljubila.

»Kaj naj naredim, Marjeta?« je končno izdavil. »Mama je bolna. Zdravila so draga. Jaz pa še vedno ne najdem službe.«

V meni se je nabralo vse, kar sem leta potiskala globoko vase. »Kje je bila tvoja mama, ko sva midva potrebovala pomoč? Ko sva prosila za nekaj sto evrov, da bi plačala vrtec za Tino? Takrat je rekla, da se morava znajti sama!«

Andrej me je pogledal z rdečimi očmi. »Vem. Ampak zdaj… zdaj je drugače.«

Zunaj je deževalo. Kaplje so tolkle po oknu, kot bi mi hotela narava sama povedati, da ni izhoda. Spomnila sem se tistega dne pred tremi leti, ko je Andrej prišel domov s papirjem v roki in praznim pogledom. »Odpustili so me,« je rekel. Takrat sem bila še polna upanja, da bo vse v redu. Da bo hitro našel novo službo. Da bova skupaj zmogla.

A ni šlo tako. Andrej je pošiljal prošnje, hodil na razgovore, a povsod so iskali mlajše ali bolj izkušene. Jaz sem delala v trgovini za minimalca in ponoči še čistila pisarne v centru Ljubljane. Tina je bila takrat stara pet let in ni razumela, zakaj me ni doma, zakaj očka joka v kopalnici.

Ko sva prosila Andrejevo mamo, gospo Olgo, za pomoč, naju je hladno zavrnila: »Sama sta si izbrala življenje. Jaz sem svojo dolžnost opravila.« Nikoli ji nisem odpustila teh besed.

Zdaj pa leži v bolnišnici na Polju, z rakom na pljučih in brez prihrankov. Socialna delavka nama je povedala, da bo treba doplačati za zdravila in nego. Andrejev brat Peter živi v Avstriji in se oglaša le po telefonu: »Jaz nimam časa za to!«

Vsak dan hodim iz službe naravnost v bolnišnico. Olga me gleda s tistimi istimi hladnimi očmi, a zdaj so polne strahu. »Marjeta… hvala, ker prideš.«

Včasih bi ji najraje povedala vse: kako sem jokala zaradi nje, kako sem jo preklinjala, ko sem ponoči štela kovance za kruh. Ampak ne morem. Tina me gleda in sprašuje: »Mami, zakaj babica ne pride več k nam?«

Andrej je vedno bolj tih. Včasih ga zalotim, kako sedi na balkonu in gleda v prazno. »Nisem dober sin,« reče. »Nisem dober mož.«

»Nisi ti kriv,« mu šepnem in ga objamem. Ampak v sebi čutim zamero – do njega, do Olge, do Petra, do vsega sveta.

Nekega večera pride domov z obrazom bledim kot stena. »Marjeta… zdravnik pravi, da bo mama potrebovala še dražjo terapijo. Če ne plačamo…«

»Nimava več denarja!« izbruhnem. »Tudi za Tino nimava! Kaj naj naredim? Naj prodam avto? Naj vzamem kredit? Naj še ponoči delam?«

Andrej molči. Vem, da ga boli.

Tiste noči ne spim. Slišim dež na strehi in razmišljam o svoji mami – umrla je pred leti, a vedno mi je govorila: »Družina je družina.« Ampak kaj pa jaz? Kdo bo poskrbel zame?

Naslednji dan grem k Olgi v bolnišnico. Je slabotna in bleda.

»Marjeta… oprosti mi za vse.«

Zamolčim solze in jo samo držim za roko.

Ko pridem domov, najdem Tino na kavču s sprano plišasto žirafo v naročju.

»Mami… bo babica umrla?«

Ne vem, kaj naj rečem.

Andrej pride iz kopalnice in me pogleda: »Kaj bova naredila?«

Sediva skupaj v temi in štejeva zadnje evre.

»A sploh še znava biti srečna? A sploh še znava odpustiti?«

Včasih se vprašam – ali je prav, da žrtvujem svojo družino za nekoga, ki nama ni hotel pomagati? Ali lahko res odpustim Olgi? Ali imam pravico reči ne?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?