Ko je tast izginil brez besede, sem prvič na glas povedala, da tega doma ne zmorem več nositi sama

„Če ti kaj ni prav, pa pojdi,“ mi je rekel tast sredi kuhinje, ker sem ga prosila, naj vsaj krožnik da v lijak in naj ne pušča prižganega televizorja v dnevni, ko gre spat.

Moj je sedel za mizo, gledal v telefon in ni rekel nič. To me je zabolelo bolj kot tastove besede.

Živimo v hiši na Gorenjskem, v zgornjem nadstropju midva z otrokoma, spodaj tast. V praksi pa je vse pomešano. Ena kurilnica, en pralni stroj, en kup stroškov in stalno vtikanje v vse. Jaz delam v trgovini, popoldanske, sobote, včasih komaj uskladim vrtec, šolo in šiht. Moj je bil več mesecev brez službe. Najprej je govoril, da bo hitro kaj našel, potem da ne bo šel delat za minimalca, potem pa je nekako obupal. Bil je doma, ampak v resnici ni držal hiše skupaj. Vse je bilo nekje na pol.

Tast pa je imel vsak dan kakšno pripombo.

„V naših časih ženska ni toliko jamrala.“
„Spet naročaš iz spletne trgovine?“
„Zakaj otroka nimata vsak dan kuhane juhe?“
„Elektrika ne raste na drevesu.“

In ja, priznam, tudi jaz nisem bila nedolžna. Dolgo sem bila tiho, potem pa sem začela zbadati nazaj. Pred otroki, pred mojim, včasih tudi namenoma.

„Če vas tako moti, si pa kuhajte sami.“
„Vi ste pa cel dan doma, pa ne morete niti smeti odnest.“
„Najlažje je pametovat, ko penzija redno pride.“

To zadnje je bilo grdo. In sem vedela, da je grdo, ko sem izrekla.

Resnica pa je še ena. Midva sva bila finančno v stiski bolj, kot sem komurkoli priznala. Kredit za avto, lanski poračun ogrevanja, otrokove potrebščine za šolo, pa še moj minus. Nekaj računov sem skrila v predal, ker nisem hotela poslušati niti moža niti tasta. Govorila sem, da imam pod kontrolo, pa nisem imela.

Potem je tast začel pozabljati stvari. Enkrat je pustil lonec na štedilniku. Drugič je šel v Mercator in se vrnil brez denarnice, brez kruha in čisto zmeden. Jaz sem rekla možu: „To ni več samo tečnost. Nekaj ni v redu.“

On pa: „Saj je samo star. Ne delaj panike.“

Po eni strani ga razumem. Tudi on je imel dovolj. Oče ga je celo življenje kritiziral. Če ni bilo po njegovo, ni bilo prav. In moj mož se je ob njem vedno zaprl. Samo umaknil se je, tišina, telefon, balkon, cigaret.

Mene je to spravljalo ob živce.

„Ne morem jaz še njega nosit,“ sem mu rekla nek večer. „Tebe vlečem, otroke vozim, delam, kuham, zdaj bom pa še za tvojega očeta skrbela, medtem ko mi razlaga, da sem nesposobna?“

Takrat je prvič počil.

„A misliš, da meni ni težko? A misliš, da uživam, ker sem brez službe? Ves čas mi nabijaš, on mi pa celo življenje nabija. Doma sploh ne morem dihat.“

Potem tri dni skoraj nisva govorila.

Četrti dan pa tasta ni bilo nikjer.

Zjutraj je bila postelja pospravljena, jakne ni bilo, telefona ni pustil na polnilcu kot običajno. Najprej sem si mislila, da je šel na pošto ali v lekarno. Potem je bila ura deset, dvanajst, dve. Ni ga bilo. Moj je postal čisto bel.

Klicala sva sorodnike, soseda, zdravstveni dom, pregledala avtobusno postajo. Šla sva tudi na policijo prijavit izginotje. Tam sem se šele zavedela, da ga v resnici sploh ne poznam dobro. Vedela sem, kaj ga moti pri meni, nisem pa vedela, kam bi šel, ko mu je hudo.

Zvečer so ga našli v Kranju, pri pokopališču. Sedel je na klopi, premražen in zmeden. Ni vedel točno, kako je prišel tja. Ko sva prišla ponj, me sploh ni pogledal. Samo rekel je mojemu: „Nisem hotel delat težav.“

Naslednji dnevi so bili čudni. Tišji. Šla sva do njegove osebne zdravnice, potem so naju usmerili naprej. Čakamo še preglede, ampak zdravnica je precej jasno rekla, da gre lahko za začetek težav s spominom. In da doma ne moremo več živeti, kot da je vse normalno.

Takrat je šlo prvič brez dretja.

Sedeli smo za mizo in moj je rekel očetu: „Ati, rabimo pomoč.“

Tast je gledal v roke in prvič ni imel pripombe na vse.

Jaz sem tudi morala povedat svoje. „Jaz ne zmorem več vsega. In tudi lagala sem, da so finance v redu. Niso. Nekaj računov sem skrila, ker me je bilo sram.“

Moj me je samo pogledal. Mislila sem, da bo znorel. Pa je rekel: „Tudi jaz nisem fer. Iskal sem izgovore, ne službe.“

Tast pa čisto potiho: „Jaz sem bil pa celo življenje bolj ukazoval kot govoril. Zdaj pa očitno še glava ne dela več, kot bi morala.“

Nihče ni jokal, nihče ni padel komu v objem. Samo prvič smo si povedali stvari brez napadanja.

Potem smo začeli po malem urejat. Moj se je res prijavil na vse mogoče, tudi preko Zavoda, in po nekaj tednih dobil delo v skladišču pri enem podjetju v industrijski coni. Ni sanjska služba, je pa redna plača. Jaz sem šla na banko in uredila obroke, da nas ne duši vse naenkrat. Pri tastu smo dali na hladilnik list, kje je kaj, številke telefonov, in dogovorili smo se še s patronažno ter sosedo, da včasih pogleda, če je vse v redu. Pa najbolj pomembno, vrata med spodnjim in zgornjim delom hiše niso več kar stalno odprta. Imamo malo več miru in malo več meja.

Tast je še vedno kdaj siten. Jaz sem še vedno kdaj preostra. Moj se še vedno kdaj zapre vase. Ni zdaj iz filma, da je vse rešeno. Je pa drugače, ker se vsaj ne pretvarjamo več.

Najbolj me je zadelo to, da sem ga ves čas videla samo kot težkega človeka, ne pa tudi kot starega človeka, ki ga je strah. On pa je mene videl samo kot nekoga, ki mu ruši red, ne pa kot nekoga, ki je na koncu z močmi.

Zdaj me pa res zanima, kako bi vi postavili mejo v takem domu, kjer si hkrati družina, dolžnik, negovalec in še vedno žena ter mama?