Babičina Skrivnost: Zakaj Moje Srce Bolj Boli za Eno Vnukinjo?

»Ajda, pazi na Žiga, prosim,« zakričim iz kuhinje, medtem ko poskušam iz starega avtomata iztisniti še eno kavo. Slišim stokanje iz dnevne sobe. »Babiii, Žiga mi je zmetal vse barvice! Zakaj vedno jaz vse pospravljam?« Ajda, moja zlata Ajda. Že pri osmih je večkrat bolj odrasla od svoje mame, moje prve hčere, Nataše. Odložim šalico, se obrnem k možu Petru, ki bolj molče gledava skozi okno na domači vrt med cvetoče lilije. Včasih preprosto ne morem več. In mi je nerodno.

Ker je resnica ta—ajde bi zares lahko imela kot lastno hčerko. Ko pride k meni, mi stisne roko, vedno začne pogovor o knaflji, o šolah, o svojih sanjah, sprašuje za nasvete, ki jih sprejme s posebnim žarom v očeh. Z Žigatom pa… Je drugače. Komaj dve leti ima, pa je vedno nemiren, preriva s svojimi tovornjački, vpije in buta glavico v moj kavč, kot da bi s tem dosegel svetovni rekord v trmi. Ne najdem prave povezave z njim.

En dan, prejšnji teden, me je Ajda povlekla h kuhinji: »Babi, a mi pomagaš narest plakat za šolo?« Takoj me prevzame radost, občutek povezanosti, in spet pomislim, kako poseben odnos imava. V tistem trenutku Žiga plane vame s kepo plastelina: »Buuu!« Zaletel se je v moje krilo, vse se ulepi, popacka se, zasmrdi po sira. »O Žiga, ne moreš malo pazit?!« mi uide bolj ostro, kot bi si želela. Ajda me pogleda, Žiga pa oponaša moj izraz z neko hudomušno jezo. V srcu čutim bodico krivde, a čez deset minut to že prežene povezava z Ajdo.

Problem, ki ga ne upam še nikoli naglas priznati, ni samo razlika v letih vnučkov ali tipična trma dvoletnikov. Odkrito – zdi se mi, da Žiga ni moj. Njegove velike, rjave oči so kot bratove, ki me je v mladosti prizadel, in vsakič ob pogledu nanj me nekaj v notranjosti zaskeli. Poleg tega Žiga vedno vpije, nikoli ne bo mirno slikal kot Ajda. Ko pride v hišo, imam občutek, da moram skriti vse dragocene figurice s police, da ne bo spet kaj razsekal.

»Mami, zakaj imaš rajši Ajdo?« mi je pred dnevi na tiho rekla Nataša, ko sva po zajtrku sedeli sami. Glancala sem mizo, pazila, da ne dvignem oči. »To ni res,« sem takoj zamomljala, a sem že vedela, da lažem. »Žiga je še otrok, no, živahen je. Saj veš, kakšen je bil tvoj brat kot mulc.« Nataša me je dolgo gledala in začudeno zamrmrala: »To ni izgovor.«

Ta pogovor me je potem še dolgo preganjal. V naši družini nismo nikoli izražali čustev. Moj oče je pil, mama je pogosto umolknila. Ko je brat postal nasilen, jih je mama vedno ščitila, medtem ko sem jaz sedela ob oknu in štela minute, do kdaj bo konec prepira. Včasih – sram me je to priznati – se v Žigu pokaže kanček tega bratovega besa, in jaz ne znam biti drugačna. Grozno, vem.

Prijateljica Marina mi je med kolesarsko turo po Logatcu zaupala svojo zgodbo z vnukinjo – pravi, da ima ob njej pravega sončnega žarka, pri vnuku pa se vsak vikend drži za glavo. Mož Peter pa samo zamahne z roko. »Majhni otroci niso enostavni za vse, tamali jih moraš pustit, da so divji!« Vedno opazuje Žiga, kot da bi ga hotel na silo razvedriti. Mene pa vedno znova prevzame strah, da bom z napako ali neprijaznostjo naredila še več škode.

Zadnjo nedeljo sva z Ajdo pekli potico. Dišalo je po celi hiši. Ajda mi je pomagala valjati testo, občasno mi je šepetala, da se drugi v šoli norčujejo iz njenega starinskega imena. »Babi, ko sem pri tebi, imam občutek, da sem varna,« je zamrmrala. Tisti trenutek sem si želela, da bi bil tudi Žiga poleg in bi oba čutila isto toplino. Nenadoma je z glasnim jokom pritekel v kuhinjo in se zapletel v električni kabel. Potica je padla na tla, Ajda je planila od besa: »Žiga! Nikoli ne moreš pazit, kaj delaš!«

Srce me je bolelo – prilika, da bi ga potolažila, da bi bila babica, ki je vedno nežna, pa sem le jezno zavzdihnila: »No, vidiš, a zdaj si srečen?« In zavedala sem se, da povijam otroka z jezo, ki je v meni že od mojega otroštva.

Zvečer sem dolgo sedela v dnevni sobi s Petrom. »A sem slaba babica?« sem šepnila. »Ne, samo človek si. Ampak ni prav, da steno med Žigom in tabo puščaš rasiti. On ni tvoj brat. On je otrok, ki te potrebuje, kot Ajda.«

Bila je noč, ko nisem spala. Zaradi hrupa s hodnika sem stopila do Ajdine in Žigove sobe – naša hiša je velika, a včasih je v njej kot v prazni cerkvi. Prav tisti večer sem jih gledala, kako spita. Ajda s knjigo pod glavo, Žiga stisnjen ob dinozavra, smrča naglas. Dotaknila sem se njegovega temena. Njegova koža je bila mehka kot pri vsakem otroku. Nenadoma sem ugotovila, da sem sama tista, ki nosi s sabo nemoč, iz svoje preteklosti, ne iz sedanjosti.

Dan kasneje sem Žiga povabila k sebi. Skupaj sva delala domačo granolo – packal je z rozinami, praskal po pultu in se kar ves zasuval z ovsenimi kosmiči. Namesto da bi mu vzela iz rok, sem se mu samo pridružila. In čez nekaj trenutkov je stekel do mene ter rekel: »Babi, ti si fajna.« Zaprla sem oči. To je bil glas otroka, ne sence mojih travm.

Vem, da se čarovnija ne bo zgodila v eni noči. Še vedno me lahko kaj razjezi, še vedno mi je Ajda kot nekakšna dušna dvojčica. Ampak današnji dan je začetek. V družini ni vedno pravila, da moraš vsakogar imeti rad na isti način. Važno pa je, da se vsakdo čuti videnega, slišanega.

Včasih se še vedno vprašam: če bi vsa leta v sebi to skrivala, koliko topline bi zamudila? Ali imamo v Sloveniji sploh pogum, da med sabo priznamo, ko nekoga težje sprejmemo? Kaj če bi večkrat odprli srce, četudi se v njem skriva nekaj teme?