Ko sva Eugen in Sabina preigrala taščo in tasta

»Eugen, zadnjič te vprašam – pri nas ni govora o tisti vaši leseni brunarici sredi gozda! Poroke se delajo pošteno, v gostišču pri Jelki, ne pa na nekem kmečkem dvorišču, kjer bo vse blatno in moji sorodniki se bodo jezili!« Skozi steno spalnice sem znova in znova poslušal taščin glas, ki je Sabini prerezal sapo in ji iz lica pobral barvo. V sobi sem stopal gor in dol, v roki sem mečkal zmečkan seznam gostov, prst mi je trzljal. Kako? Zakaj morava midva biti tista, ki jima nihče nič ne pusti? Moj oče je ves čas mencal: »Eh, pustita ju, stari ljudje so malo posebni, stare navade, saj veste. To bo hitro mimo.« Ampak ni šlo hitro mimo. Bilo je, kot bi vsak dan naju z Sabino nekdo novo polil z ledeno vodo. Poročni dan naj bi bil NAJIN, pa se je vse bližalo katastrofi.

Nikoli ne bom pozabil večera, ko sem Sabino našel v kuhinji, kako je tulila v robec, medtem ko je pripravljala še en seznam, po nareku njene mame. »Ne morem več, Eugen, ne morem! Tvoja mami pokliče vsak večer, češ, da morava k njim na nedeljsko kosilo, moja pa z vsakim klicem spremeni še to, kar sem zjutraj imela napisano,« mi je hlipala v dlan. Meni se je nabiral bes, ki ga prej nisem poznal – tista tiha jeza, ki človeka potegne na rob. Sedel sem ob njo, bosa sva bila, vsak s svojo žalostjo, nekako so se dotaknili prsti. Tam, v tisti špartanski kuhinji, sva se odločila zase. Sklenila sva, da poroka bodisi bo NAJINA, ali pa bo sploh ne bova imela.

Naslednje dni so bile Sabinine oči zagrnjene s temno senco. Po vasi so začele krožiti zgodbe. Prijateljica Tanja naju je v Merkurju cuknila za rokav: »A res, Eugen, ti boš pustil tašči, da ti vse zrihta? Se mi ni zdelo, da si tak ‚fantek od mame‘ …“ Grizlo me je do obisti. Prva noč, ko nisem mogel spati, sem naredil načrt.

Sabini sem tistega popoldneva, tik za cerkvijo v našem Trnovem, rekel: »Če bova samo stala in čakala, bodo vsi vozili po naju. A si z mano, da jim pokaževa, da znava tudi midva?« Pogledala me je in prvič po dolgih tednih se je izpod obrvi prikradel droben nasmeh. »Kaj pa če gre vse narobe, Eugen? Kaj če izpadeva neodgovorna?« Sklonil sem se ji čisto blizu. »Bolje biti nor v svoji zgodbi, kot robot v tuji, Sabina.«

Svoje starše sem povabil na domačo pico in jim mirno povedal: »Vse, kar ste slišali o poroki, pozabite. Vse! Sabina in jaz sva dogovorjena: ni gostišča, ni dvesto gostov. Bova pri meni v brunarici. Le tisti, ki jih hočeva midva. Če vam ni prav, žal mi je, ne pridite.« Tišina. Oče je svojo harmoniko odložil na polico, mama pa je srepo gledala skozi okno. Nisem dvignil glasu, prvič sem občutil, kako je, če sam krojiš svoje odločitve. Naslednje jutro sem dobil SMS: »Ponosen sem nate, sine. Čeprav bo mama nekaj časa to morala prebaviti …«

Sabinina mama pa ni popuščala. S prijateljico Lidijo je klicala krojačico, naročila nove prte, kravate za ženinovega brata, predvsem pa vstran metal vse, kar sva izbrala midva. Sabina je v službi trpela, doma je bila le še senca same sebe. Nekega jutra je v garderobi na vogalu kavarne stala in me držala za roko. »Eugen, od prijaznosti ni več koristi. Prosim, stori nekaj, kar bo naredilo konec temu.«

Na obronkih naše vasi sva zbrala najine najbližje prijatelje. Povedala sva jim, da bova poroko naredila skrivaj – povabila bodo le tisti, ki jih res želiva tam. Vsi ostali bodo na dan, ko bo na videz ‚velika‘ poroka v gostišču, prišli v prazno dvorano. Pa naj jih boli! S prijatelji smo spletli načrt – Sabina je celo prosila svojega mlajšega brata Mateja, naj pomaga starim staršem priti do brunarice, čeprav niso za praznovanje vedeli do zadnje minute. Skrivnost je bila v zraku, vznemirjenje še večje.

Prišel je dan D. Sabinina mama se je vozila okoli in pošiljala slike dvorane, ki je bila pripravljena kot za novoletni ples; vmes pa je zvonil telefon in rotil, naj vendar že prideva iz frizerskega salona. Sabina pa je nase navlekla tisto čipkasto obleko, ki si jo je želela od nekdaj, in z rožami iz našega vrta v laseh je stopila po gozdu do brunarice. Naša poroka je bila živa, dihajoča – prišli so ljudje s harmonikami, s tortami iz domače peči, celo moj stric Lojze je prišel z brkmi od domače klobase. Prijatelji so peli „Naša je sreča, naš je svet,“ Sabina pa se mi je v objemu zasmejala: »Midva sva. Prvič, zares.«

Ko je Sabinina mama sredi prazne dvorane dojela, da naju ni, da ni množice, ni prižiga sveč, ni petih jedi in zlatega šampanjca, je bila besna. Poklicala je Sabinino sestro Tanjo, ki je pobrala avto in pripeljala mamo v hrib. Skozi praprot je prihitela sredi najinega smeha, z jezo, ki je napolnila ves gozd: »Kaj sta si mislila? A tako ne sme biti!«

Sredi tistega trenutka sem vstal. »Mama, nikoli vas nisva želela prizadeti. Ampak najina ljubezen ni vaša predstava. Ni vaša drama. Je samo najina – v vsakem veselja, vsakem prepiru, vsakem objemu. Če ne morete tega sprejeti, ste sami skovali svojo prazno dvorano.«

Bilo je tiho. Prijatelji so nažigali na harmoniko, Sabina je sedela pri meni, mamin jok se je slišal še v dolino. Ljudje v vasi bodo še dolgo pripovedovali, kaj se je zgodilo tisto soboto. Tako sva naredila, kar si je najina ljubezen zaslužila.

Nekateri so naju obsodili, drugi so na tihem zavzdihnili, kako pogumna sva bila. Ampak zvečer, ko sva stala pred ognjiščem, Sabina in jaz, z nogami v travi in rokami v istem žepu, sem jo vprašal: »Si to še vedno midva, ali sva zdaj nekaj, česar drugi ne razumejo? Moraš biti včasih slab človek, da zaživiš zase? Kaj si mislite vi – ste bili kdaj prisiljeni izbrati svojo ljubezen pred pričakovanji staršev?«