Srce desetletne deklice: Moj načrt za Aljaža

»Lara, nisi resna. Že samo misel je… preveč,« je mamina glas zadrhtel sredi kuhinje, ki smo ji tisti večer prav posebno vdihnili življenje. Stala sem ob mizi s pogledom, uprtim v tablico, ki sem jo stiskala v rokah, a glava mi je gorela od odločnosti. Bila sem stara deset let in srce mi je razpokalo, vsakič ko sem slišala brata Aljaža jokati. Njegove noge so bile kot krila, ki mu niso dovoljevala poleteti, čeprav je duša kar hrepenela po igri in smehu. Z očetom sta sedela na kavču v dnevni sobi, on je za trenutek spustil časopis, mama pa je prestopala po kuhinji, ko sem s tresočim glasom izrekla tisto, kar se mi je obračalo po glavi že mesece.

»Ko bom velika, bom jaz tista, ki bo skrbela za Aljaža,« sem rekla in pogled mi ni zbežal.

Oče je odložil očala in tisti droben trenutek je življenje otrpnilo. Mama je prijela rob pulta, kot bi jo nekdo udaril v trebuh.

Aljaž, ki ni hotel večerjati, ker je sovražil svoj posebni stol, je pogledal proti meni. »A res hočeš vedno biti z mano? Tudi, ko boš imela svoje otroke in moža?« je tiho vprašal.

»Ničesar si ne želim bolj,« sem odvrnila, čeprav priznam, da sem se spraševala, ali je mogoče vsem tega bistva razložiti.

Naš dom v okolici Celja je bil vedno poln dogajanja: mama je delala v lekarni, oče je bil strojnik v bližnji tovarni. Naučila sem se sama hoditi v šolo, popoldne sem pomagala okoli hiše in vsak prosti trenutek s bratom sestavljala sestavljanke ali brala pravljice na glas.

Aljaževa invalidnost ni bila za nas novost, a pogosto je postajala breme, močno kot jesenski veter, ki ga niti zapah na oknu ne ustavi. Bila sem priča maminih solz v kopalnici, ko je mislila, da jo nihče ne sliši. Slišala sem očetove dolge izdihljaje v garaži, kjer je popravljal stare bicikle in včasih zalučal kakšno orodje ob steno, ker se mu je zdelo vse pretežko.

Ko sem jim ponudila svojo idejo, nisem želela biti junakinja. Hotela sem jim le pokazati, da vidim, kako jim je hudo – kako nas vse boli. Že nekaj tednov prej sem slišala sosedo Vesno reči mami: »Kaj bo pa, ko bosta onadva stara? Kdo bo potem skrbel za Aljaža?« Ta stavek je v meni ostal kot praska.

Mama se je sesedla na stol in me nemočno pogledala. Oče je nekaj rekel o tem, da mi nihče ničesar ne sme vsiliti. »Lara, ti imaš pravico na svoje življenje, veš to, punca?«

Zadišalo je po pečenih jabolkih, medtem ko sem razmišljala, kako naj izrazim, kar čutim. »Ampak Aljaž je moj brat. Saj vaju imam rada, ampak njega imam malo drugače… Mogoče zato, ker vem, kako mu je, ko ne more peljati na biciklu ali igrati nogometa pred blokom. Če mu jaz ne pomagam, kdo potem? Saj vidva sta utrujena že zdaj. Kaj pa čez deset, petnajst let?«

Aljaž je tiho zmajaval z glavo. V njegovih očeh je bilo nekaj več kot hvaležnost – mešanica bolečine, grenkobe in nečesa, kar slišim samo v šepetu: »Ne želim ti vzeti prihodnosti, Lara.«

V trenutkih tišine, ki so pretrgale ves naš večer, je mami nenadoma začela govoriti o svojih upih za naju. Povedala je, kako si želi, da bi šel Aljaž lahko vsaj za en dan v šolo s svojimi vrstniki, brez ovir, brez zlobnih posmehljivk in šepetanja. Jaz pa sem ji rekla, da bom vedno prva, ki ga bom branila, pa čeprav se bodo drugi norčevali iz mene, ker imam ‚posebnega‘ brata.

Oče se je poskušal pošaliti: »Lara, če mene vprašaš, boš bolj hrabra od naju z mamo, ko boš enkrat odrasla. Ampak vsega ni treba vnaprej nositi na ramenih, veš…«

A v meni je nekaj zacepetalo. Zvečer, v sobi z bratcem, sem mu šepnila:

»Aljaž, tudi če bi imela svojo družino, bom vedno tista, ki ve, kaj si želiš za rojstni dan ali katera pesem te spravi v smeh. Saj veš, vedno iščem tiste, kjer je fuč petje dovoljeno.«

Naslednje dni je v naši hiši vladala napeta mirnost. Mama me je nekajkrat še posebej objela, oče me je peljal na sladoled in skušal neopazno odpirati pogovor o tem, kaj bi rada postala, ko odrastem. Prijateljicam v šoli si nisem upala veliko povedati. Včasih sem jih slišala, ko so govorile: »Aj, spet ima Lara izgovor za zamujanje pri športni. Ja valda. Saj ima brata, za katerega mora skrbet.« Bila sem užaljena, ker niso razumele. Pa čeprav so tudi one včasih doma pogrešale, da bi jih kdo poslušal.

Pol leta kasneje nas je obiskala socialna delavka iz Centra za socialno delo. Povedala je, da obstajajo razne možnosti za pomoč, da ni nujno, da celotno življenje ene osebe stoji. Mama in oče sta začela ponovno upati, midva z Aljažem pa sva se poleti skrivala v senci vrtnice na dvorišču in si izmišljala najine nove načrte: ko bo on dovolj velik, morda odpreva društvo, da bi pomagali tudi drugim otrokom na vozičkih. »Misliš, da boš, tudi če bom star 21 let, še vedno hotela z mano preživljati sobote?« je vprašal nekega popoldneva.

»Bom, če boš ti kdaj gledal po enih drugih pesmih kot tej, ki si jo že dvesto krat poslušal,« sem se zasmejala in ga potrepljala po rami. Ne vem, če je razumela, ampak takrat se mi je zdelo, da sva čisto prava ekipa.

Minevala so leta. Starši so se postarali, skrbi niso izginile. Aljaž je napredoval, nekaj let kasneje je šla tudi jaz na faks in sem med tednom živela v Ljubljani. Vseeno je bil vikend rezerviran za domačo kuhinjo in gašenje njegovih strahov. Saj včasih sem hotela na izlet, včasih sem hotela biti sama, v svojem ritmu. Vsakič pa me je ob pogledu na bratovo faco, ki se je razpotegnila v nasmeh, prevzela tista neizmerna toplina.

Danes, ko to pišem, sedim na Aljaževi postelji, on posluša radio in si nekaj brunda v brado. V srcu imam zmedo, kakršne ne razumem povsem – ne vem, če bi znala biti jaz jaz brez skrbi za njega. Res je, da bi si zaslužila življenje po svoji meri, pa vseeno – kdo če ne jaz? Je prav, da že kot otrok sprejmem odločitev, ki me veže za vedno?

Kaj pa bi vi storili, če bi bili na mojem mestu? Boste kdaj zmogli razumeti, kaj pomeni ljubiti nekoga tako močno, da si zanj pripravljen spremeniti vse svoje sanje?