Dovolj imam moževe sestre: Vsak vikend je pri naši hiši

»Spet pride. V soboto. Že enajstič zapored,« je Matjaž brezizrazno izrekel, ko je stopil iz kopalnice. Stala sem sredi kuhinje, roke sem zarila v testo za kruh, a sem jih nenadoma, ne da bi se zavedala, stresla po pultu. Za sabo sem slišala rezek trk sklede, a sem se komaj premaknila. »Je to šala? Ali res misli vsak vikend presedeti v naši dnevni sobi ob cvičku in potem, ko zmanjka čiste posteljnine, prhljat po hiši, kot da je kraljica?« sem se vprašala naglas, a Matjaž me je pogledal z žaljivo otopelostjo, ki se mu je nalezla z leti.

Nisem mu bila več le žena. Bila sem organizatorka njegove družine, kar pomeni – gostiteljica Anji, njegovi sestri, ki je ob vsakem vikendu iz Ljubljane, kjer živi sama v garsonjeri, z invalidnimi stopnišči, udarila v našo vas pod Kamniškimi planinami. Najbolj me je peklo, ker se je med domačinskimi pogovori vedno premeteno delala nebogljeno, kakor da je za vse preveč občutljiva, da bi si segrela mleko ali pomila skodelico kave. Kadar bi si oddahnila po dolgem tednu, me je pričakal zvonjenje zvonca pri vhodnih vratih.

»Anja ima težko življenje,« je vedno rekel moj mož. Njeno težko življenje pa je pomenilo, da sem morala jaz vsak petek po službi čistiti gostinsko sobo, pripravljati štruklje in biti, kot se spodobi, tudi prijazna, prijazna, prijazna… Drugi bi mi rekli: »Saj ni tako hudo! Saj je le ena vikend-vdoraška tašča.« A pri nas ni bilo od tega nič ‚le‘ ali ‚malo‘. Dve leti nazaj ji je umrla mama, Matjaževa in Anjina. Takrat se je njeno bivanje podaljšalo še na praznike, potem včasih kar ves teden.

Moja hči, Petra – zdaj srednješolka – se je večkrat norčevala, ker je teta vsak večer pred špancirjem predlagala gledanje Satanskega tangoja, češ, da je resna filmska umetnost pomembnejša od naših lahkotnih serij. Sin Miha, vedno bolj tiho dekle, se je kar umikal v svojo sobo. »Mami, kdaj bo teta šla domov?« me je nekoč vprašal s skoraj prošnjami v očeh.

Tisti petek je še bolj dišalo po nebesnih gnezdah. Komaj sem pripravila večerjo, je že zvonilo pri vratih. »Taaadaaaam, tu sem!« je ubrano zavpila Anja, v koraku hitrejša kot običajno, v nahrbtniku knjige in skuta za potico, ki jo »bo sigurno spekla skupaj z mano«. Petra je skrivoma zavila z očmi. »O Anja, kako fajn, spet si tu,« je lažno navdušeno rekel Matjaž in mi s kotičkom ust prišepnil: »Saj sem ti rekel, da pride.«

Vsi smo zavili k mizi. Anja je razlagala o svojih novih težavah v službi. Težave so bile torbo nenehno polni fascikli in zoprne sodelavke v računovodstvu. Ni nihče vprašal na dolgo in široko, ampak ona je govorila. Noč je minila s komaj prikritimi vzdihi – bolj kot sem Anjo poslušala, bolj sem čutila, da mi je družinski svet ukraden. Kako sem znova postala gostiteljica, namesto žena, mati, nekaj svojega?

Noč je padla. Z Matjažem sva sedela na kavču. Skozi steno sem slišala, kako se Anja na tihem pogovarja po telefonu, skoraj bi stavil, da joka. Mogoče sem začutila ščepec sočutja – a bilo ga je premalo zame in preveč za to žensko, ki, resnici na ljubo, nikoli ni zares odrasla. Matjaž ni rekel ničesar, v eni roki je držal daljinec, v drugi telefon, in že je spet pobegnil na vrt gledat, če so češnje zorele.

Naslednje jutro je stala v moji kuhinji. »Te lahko vprašam nekaj osebnega?« je začela. »A te moti, če pridem? Veš, Matjaž mi je rekel, da si mi ti res prijazna… Saj, meni je to kot drugi dom.«

Pogledala sem jo. Čutila sem, kako mi nekaj v želodcu razpoka, jaz pa sem komaj izdavila: »Včasih je težko, Anja. Rada bi tudi jaz vikend zase, s svojo družino, brez obiska.«

Molk je visel po zraku. Potem je rahlo skomignila z rameni in odvrnila: »Ampak jaz nimam drugega.«

Te besede so me podrle, a nisem mogla več – potrebovala sem prostor zase. »Glej, Ane, to ni pravično. Tudi jaz imam svojo družino. Tudi mene boli, ko samo opazujem, kako vsa naša pozornost odteka stran.«

Prišla sem skoraj do joka. Anja me je pogledala kakor otrok, a prvič, odkar jo poznam, sem v njenem pogledu začutila sram in osamljenost. »Glej, nočem vama več težav. Ampak res se nimam kam dati. Nikogar nimam, ki bi mi dal tako toplino.«

Petra je prišla iz sobe in, presenetljivo, se Anji nasmehnila: »Mami, zakaj pa ne bi namesto filmskega večera šli vsi skupaj v naravo? Peš na Planino, pa gremo k homarjem. Kak konec tedna skupaj, drug pa brez gostov.«

Nenadoma je bilo v zraku mogoče čutiti olajšanje, ki ga nisem čutila že dolgo. Matjaž je tokrat stopil bližje – prvič ni pobegnil na vrt ali se skril v molk.

Kasneje, ko sem brala pravljico za lahko noč, sem sama sebi šepnila: »Zakaj je včasih tako težko reči, kar čutimo? Saj vsi rabimo objem – vendar tudi svoj prostor. Je prav, da včasih tudi rečemo ne, sploh če s tem ščitimo svojo družino in sebe? Kaj pa vi menite?«