Senca ljubezni: Kako sem na sestrini poroki začela boj za svoje mesto

»Kaj bo paš ti oblekla?« mami stoji na pragu, roke prekrižane, pogled spet zamišljen v moj hrbet, kjer sedim pred odprto omaro. Ob tej isti vprašujoči tišini – vsakič, ko pride zares –, vedno izpadem jaz tista, ki je nedoločna, brezimna, neizrazita. Ana, moja mlajša sestra, je že teden dni prej obesila svojo skrbno zlikano obleko na vrata. Pasteli, cvetovi, šifon. Jaz bi lahko bila moka v soli – nihče ne bi opazil razlike.

»Nimam pojma, mami… Saj veš, kar bo ostalo,« vzdihnem. Že desetletja me grize ta občutek odvečnosti. Ko se je poročila z Janezom, je on na mizo postavil sliko Ane s tekmovanja v smučanju, mojo pa pospravil v predal pod izgovorom, da sem na njej preveč resna. Ta predal še vedno obstaja – in danes, ko bo Ana izrekla tisti »da« in dobila celo dvorano pogledov, bo moja vloga ostala nekje v kotu za rezervne stolčke.

Zazvonijo mi telefon. »Valerija, si že na poti?« Ana skregano diha na drugi strani. »Ne zamujaj, prosim. Danes ne smeš biti vir drame.« Ostra, jasna. Kot vedno. Skoraj sem rekla: »Danes imam pravico biti drama, če kdo, imam jaz.« Pa tišina. Pogoltnem zamero in zbasam prvo črno obleko iz omare. Črna mi je varna. Skoraj nevidna.

Na poti do cerkve me mami še dvakrat spomni, naj ne komentiram ničesar v zvezi z Janezom. »Daj, vsaj danes bodi prijazna do njegovih staršev,« reče, ko si pristriže nohte na zadnjem sedežu. Vedno ista pesem – jaz trud, Ana sonce. Janez me sicer nikoli ni preveč maral, a če je šlo za Ano, je postavil letvice nižje in ona je čeznje tekla z nasmehom.

V cerkvi je pomlad zadišala s šopki potonik. Ana je v belem in vsi gledajo vanjo, ko stopiš mimo v prvo klop. Jaz drsim v sredino; nihče ne pogleda, nihče ne zaploska. Skozi satensko tančico jo skozi sekunde porivajo do spremembe v »našo« družino. Druge družine. Jaz sem še vedno stisnjena med preklopi – ne sem, ne tja.

Med veselico za kosilom sedim ob robu mize. Mami ves čas pazi, da Ana ne poseže po vinu, da ji kravata ne zdrsne. Očim nosi ponos kot medaljo in šepeta: »Si danes videla, kako lepa je tvoja sestra? Res ponos družine!« Glave odraslih kimajo, jaz pa razmišljam, ali sploh štejem. Ana se nagnje k meni: »Valerija, pomagaj mi popravit tančico, prosim.« Kar dveh kamer usmeri žarek v naju. Vsi čakajo, da bom okorna, a jaz ji z drobnimi gibi poravnam lase. Nekaj trenutkov njenega pridušenega »hvala« pomeni več od vseh pohval Janezovih staršev.

Pod večerom, ko pogledi postanejo otopeli, opazujem Ano, kako se smeji v krogu prijateljev. Ona je središče vsega. Z mojimi sošolci se pogovarja brez treme, oni pa jo imajo za duhovito, simpatično, carico. Prišla je do mene sestrična Petra in mi stisnila roko. »Vem, kako ti je. Pri nas doma je isto. Lahko bi bila ti nevesta, pa bi še vedno gledali njo.«

Nasmehnem se. Te besede bolijo bolj, kot priznati lastno zamero. Petra je imela prav; že v osnovni šoli sem bila tista, ki so jo klicali zadnjo. S sestrino pomočjo sem končno dobila kavbojke, po katerih sem hrepenela – ampak so bile potem njene.

Ko pride primeren trenutek, stopi Ana mimo mene na poti do torte. »Valerija, kaj je narobe? Nimaš sploh veselja danes.« NJEN ton, njen prisrčen smeh za kamuflažo posmeha. V meni pa brbota. »Si pomislila, da morda ne praznujemo vsi enako tvojega veselja?« sikanem, preden si v grlu pogoltnem solze.

Tega odziva ni pričakovala. »Valerija, kaj ti je? Saj imam rada tudi tebe, samo –«

»Samo nisi nikoli rekla. Nikoli pokazala, ne ti, ne drugi.«

Torta zadiši na sredini dvorane. Mama pride mimo in hitro šepne: »Valerija, bodi zrela, Ana je imela težko leto, ne bodi sebična…« Ta zadnja beseda. SEBIČNA. V meni razpoka. Vstanem, potisnem stol in nisem tiha. Prvič.

»Mne je vedno dovolj samo v senci. Zadnja, ki jo pokimajo, zadnja, ki jo povabijo zraven. Kaj sem ti, mami? Rezervna hči? Ana, ti si vedno imela vse. Verjetno si tudi danes prestrašena, da ti bom ukradla trenutek, pa ne znam. Ne znam biti heroina, ker sem se naučila biti slučaj, ne zgodba!«

Miza utihne. Tudi Ana spiči ustnice. Nekaj gostov odide previdno ven. Očim me pogleda, kot bi nenadoma našla napako v kristalnem kozarcu.

Ana najprej nič ne reče. Potem počasi pride k meni in reče: »Tudi če sem vse imela, sem bila pa tudi vedno na udaru. Vedno pričakovano boljša.« Prvič se objameva, ne da bi bilo treba. Mama potoči solzo, očim nekaj zavzdihne. Ne vem, če bom kdaj postala glavna. Danes sem pa vsaj glasna.

Pozno zvečer stopim pred mamo. »A si me kdaj imela rada samo zaradi mene, ne zaradi tega, kakšna sem v primerjavi z Ano?«

Mama mi pogleda v oči – prvič v letih ne preskoči pogleda. »Valerija, sem, samo ti nisi nikoli verjela, da si vredna. Vem, da sem delala napake.«

Objameva se na poti do garderobe. Oblačim si črno jakno, a v meni je nekaj toplega. Mogoče ni pravičnost, mogoče je mir.

Vprašam se: »Zakaj pri nas ni prostora za dve zvezdi na istem nebu? Koliko časa še moramo molčati, preden si priznamo, da boli – in da lahko boli več ljudi hkrati?«