V iskanju svetlobe: Kamilina zgodba o veri in upanju

»Mami! Odpri, no … saj vem, da si notri!« Moj glas je bil hripav od skrbi, roke so mi drhtile, ko sem tolkla po vratih kopalnice. Za vrati je bila tišina in le tu in tam me je doseglo zadušeno ihtenje. Vedno je bila močna – vsaj tako sem mislila – zdaj pa so jo te sence stiskale vse globlje in globlje, in jaz sem bila nemočna. Imela sem komaj dvajset let, študentka na razpotju, a v zadnjih tednih me je življenje brutalno precvilo v odraslost.

Tisti večer, ko sem jo našla z očmi pritrjenimi v prazen prostor, so se njeni kadar koli prej topli prsti spremnili v hladne in trde. »Ne zameri mi, Kamila, ne morem več,« je šepnila, pogled odmaknila in romala v svoj svet muk. Kje je tista žena, ki se je smejala, ko je bila njena najljubša pesem na radiu Val 202? Kam je izginila mama, ki je z bakreno žlico mešala juho in vmes pela slovenske popevke? Zdaj je v hiši nekaj počilo, vse je postalo krhko – in tudi jaz sem se razbijala ob drobce tega novega vsakdana.

V šoli mi je šlo vedno dobro, mama me je podpirala v vseh mojih odločitvah, na vaških veselicah sva bili vedno tandem vseh iger. A ni dolgo trajalo, da so finančne skrbi, očetova površna odsotnost, obiski službenih psihologov in utrujene noči vzele svoj davek. »Kamila, se ti ne zdi, da bi lahko ti še malo več doma pomagala?« mi je rekla babi, ko sem med vikendom kuhala kavo. Ne da bi želel kdo krivdo, a kot običajno, sem se vmešala v tihe spore med odraslimi in zgrabila preveč nase.

Nekega srede sem izgubila živce. V dnevni sobi sem mamo zalotila, kako nepremično bulji v sivo steno in dlani nervozno viha v pest. »Mami, nočem več gledati, kako izginjaš!« sem vzkliknila, oči polne solz. »Zakaj mi ne pustiš pomagati? Sva vendar sami, skupaj morava to dati čez!« Zaslišalo se je le, »pusti me …« in pogled, ki mi je prebil dušo.

V dneh, ko sem zaradi njenih muk skoraj obupala, sem ga začela iskati tam, kjer ga nikoli prej nisem – v župniji pri Sv. Mariji. Spominjam se, kako sem v zimskem mraku sedla v zadnjo klop in z rokami stisnjenimi v pest brez glasu molila: »Bog, če me slišiš – ne daj, da izgubim mamo.« Zavohala sem voskene sveče, slišala utrip petja iz na pol prazne cerkve … Tisti popoldan sem se prvič po dolgem času razjokala, a mi je bilo nekoliko lažje.

Od takrat naprej sem vsak teden sedela pri maši, zadihala med petjem Ave Marije in v tišini izročala svoje strahove. »Gospod, pokaži nama kakšen znak, prosim,« sem v srcu klicala. Nisem se spreobrnila v svetnico – prej sem trdila, da molitev ničesar ne reši. A v temi je včasih dovolj tudi drobec upanja, da se prebiješ do jutra.

Mama je bila vsak dan bolj odsotna. Zvečer sem ji brala poglavja iz Njene najljubše knjige – »Antigona«, potem pa še kakšno misel od Ivana Cankarja. Bala sem se, da bom tudi sama zdrsnila v brezno potrtosti. Moji prijatelji na faksu so bili prijazni, a nihče ni zares razumel, kako je, ko ti doma vsak dan ugaša tisti, ki te je rodil. Petra, moja najbližja sošolka, me je objela in rekla: »Veš, Kamila, nisi edina, ki nosi to breme, samo govori o tem.« Toda v resnici je ostal vsak korak naprej moj boj – in tudi moj poraz.

Prišlo je poletje. Čutila sem, da nekaj mora počiti. Mama ni odprla oči, ko sem vstopila v sobo, prinesla sem ji čaj. Sedla sem k njej na rob postelje. »Mami, zadnjič ti bom to povedala. Rada te imam. Ni mi vseeno, če te izgubim. Življenje brez tebe si ne znam predstavljati.« Takrat je prvič po dolgem času vlegla roko v mojo, začutila sem skoraj neznaten stisk. Molk je bil pravi odgovor. Nisva imeli veliko besed, samo tiha bližina.

Zvečer sem spet molila. Tokrat na glas, v svoji sobi, v temi: »Daj mi moč, da bom zmogla, prosim, vodi me, tudi če gre vse po zlu.« V tistem hipu sem začutila toploto v sebi – morda je bila to le utrujenost, morda pa je bil to nekakšen odgovor.

In potem, čez nekaj dni, ko sem govorila z očetom po telefonu, je padla odločitev, da mami poiščemo pomoč tudi pri psihiatru. Ni šlo brez težkih besed, brez sramu in solz. Spomnim se, ko smo z očetom in mamo sedeli čakajoč v ambulanti v Ljubljani. Mama je bila tiho, jaz sem se tresla od napetosti. »Kamila, ti si pogumna,« mi je šepnil oče, in prvič sem začutila, da nismo čisto sami. Dobili smo napotnico za skupinsko terapijo, za pogovor, za tablete.

Pot nazaj ni bila lahka. Nekatere dni je mama vstala in pospravila kuhinjo, drugič je ostala v postelji. Moja vera ni reševala vsega, ampak mi je dajala žarek upanja in vztrajnosti.

Ljudje v Ljubljani hitijo mimo tebe, ko ti življenje razpada. A naša mala hiša v Medvodah je po nekaj mesecih spet zadišala po domači kuhinji, babica je prinesla jabolčni štrudelj, ob nedeljah smo šli k sveti maši kot nekoč – mama bolj tiha, a prisotna. Zalotila sem jo, kako na vrtu zaliva cvetje in pogovori so se spet začeli vračati, počasi, z okornimi besedami.

Nekje na pol poti sem se vprašala: »Kaj pa če vera ne prinese čudeža, ampak ti le da moč, da zdržiš še en dan? Je dovolj, če verjameš, da bo jutri morda malo lažje?«

Naj povem, da še danes ni vse dobro – ampak ni več samo tema. Ko sedim z njo pod lipo, ko se skupaj smejiva oddaji Na zdravje, sem hvaležna za vsak trenutek, ki sem ga kljub vsemu dobila nazaj. Včasih pa, ko pridejo temni dnevi, se vprašam – koliko ljudi okoli nas molči v svoji stiski? Koliko nas še čaka, da nas nekdo sliši, razume, pogleda v oči in reče: »Nisi sam.«

Mogoče res ni pomembno, katera vera te drži pokonci – glavno je, da ne obupaš. Bi vi zmogli, če vam svet razpade na koščke? Kako ste vi poiskali svojo svetlobo?