Stricova dolžnost: Več kot le zabava in igre

»Stric Matej, lahko pridem danes k tebi? Ne rabim sladoleda, samo… pogovor,« je Ariana tiho rekla po telefonu. Njene besede so mi zarezale v srce, ker sem v njenem glasu slišal nekaj, česar še nikoli nisem – obup, ki ga otrok ne bi smel poznati. Hitro sem pospravil kuhinjo, pogrnil prt in pripravil čaj, čeprav sem vedel, da tokrat ne bo pomagal niti najboljši domači malinovec.

Ko je Ariana prestopila prag, je bila bleda in tiha. Njene oči so bile rdeče, kot bi cele noči jokala. »Kaj se dogaja, Ari?« sem vprašal, čeprav sem se bal odgovora. Usedla se je na kavč, z rokami objela kolena in dolgo molčala. V sobi je vladala napetost, ki je skoraj bolela. »Stric, a ti lahko nekaj povem, pa da ne boš jezen?«

»Seveda, Ariana. Vse mi lahko poveš,« sem rekel in se usedel poleg nje. Pogledala me je, v očeh sem ji videl mešanico strahu in upanja. »Mami in oči se že dolgo kregata. Doma je vedno napeto. Včasih se dereta, včasih pa samo molčita in se ne pogovarjata. Jaz pa… jaz ne vem, kaj naj naredim. Včasih si želim, da bi samo izginila.«

Te besede so me zadela kot udarec. Moja sestra, njena mama, mi ni nikoli omenila, da bi bilo doma tako hudo. Vedno je govorila, da je vse v redu, da so samo utrujeni od službe in šole. »Ariana, to ni tvoja krivda,« sem rekel, čeprav sem vedel, da so to le prazne besede, če jih otrok ne začuti. »Veš, včasih odrasli pozabimo, da s svojimi težavami prizadenemo tudi tiste, ki jih imamo najraje.«

Ariana je tiho jokala. Prijel sem jo za roko in jo stisnil k sebi. »Stric, a si se ti kdaj bal, da boš izgubil družino?«

Zazrl sem se skozi okno, kjer so kaplje dežja polzele po steklu. Spomnil sem se svojih staršev, ki sta se ločila, ko sem bil še otrok. Spomnil sem se, kako sem ponoči poslušal prepire in si želel, da bi bil nekje drugje. »Ja, Ariana, tudi jaz sem se bal. Ampak veš, čeprav se včasih zdi, da se svet podira, se vedno najde nekdo, ki te ima rad in te ne bo pustil samega.«

Sedela sva v tišini. Čutil sem, da mora iz sebe spraviti še več. »Stric, a misliš, da bi bilo bolje, če bi se mami in oči ločila?«

To vprašanje me je presenetilo. V Sloveniji je ločitev še vedno nekaj, o čemer se ne govori na glas, še posebej ne v manjših krajih, kjer vsak pozna vsakogar. »Ariana, to je zelo težko vprašanje. Včasih je bolje, da se ljudje razidejo, če skupaj niso srečni. Ampak to ni odločitev, ki jo lahko sprejmeš ti ali jaz. To je nekaj, kar morata mami in oči sama ugotoviti.«

Ariana je globoko vzdihnila. »V šoli se vsi delajo, kot da imajo popolne družine. Samo jaz imam občutek, da se mi vse podira. Tudi z babico in dedkom se ne pogovarjamo več tako kot prej. Vsi so napeti.«

Spomnil sem se, kako je bilo, ko sem bil otrok. Kako so se odrasli pogovarjali v šepetu, ko sem vstopil v sobo. Kako sem se počutil odveč. »Veš, Ariana, včasih odrasli pozabimo, da ste vi otroci najbolj pogumni. Ti si danes prišla k meni in mi povedala, kaj te teži. To je zelo pogumno. In obljubim ti, da bom tukaj zate, karkoli se zgodi.«

Pogledala me je in prvič tisti dan se je rahlo nasmehnila. »Stric, a lahko danes prespim pri tebi?«

»Seveda, Ari. Poklical bom mamo, da ji povem, da si pri meni.«

Ko sem poklical sestro, sem v njenem glasu začutil olajšanje. »Matej, hvala, ker si tam za njo. Midva z Bojanom… ne veva več, kako naprej. Včasih se mi zdi, da bi bilo res bolje, če bi šla narazen, ampak potem pomislim na Ariano in me je strah.«

»Tina, Ariana te ima rada. Ampak potrebuje mir. Mogoče bi bilo dobro, da se pogovorita tudi z njo, ne samo med sabo.«

»Prav imaš, Matej. Hvala, ker si tam za nas.«

Tisto noč sva z Ariano gledala stare slike, igrala človek ne jezi se in se pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na duši. Prvič po dolgem času sem imel občutek, da sem resnično nekaj naredil za svojo družino, ne samo prinesel darila in sladkarije.

Naslednje jutro je Ariana rekla: »Stric, hvala, ker si me poslušal. Včasih je dovolj, da te nekdo sliši.«

Ko sem jo peljal domov, sem razmišljal, koliko otrok v Sloveniji se vsak dan počuti tako izgubljene in osamljene, kot se je včeraj počutila Ariana. Koliko jih nima nikogar, ki bi jih poslušal? In koliko odraslih se boji priznati, da ne zmorejo več?

Mogoče je včasih dolžnost strica ali tete, da naredimo več kot le prinesemo darilo. Da smo tam, ko je najtežje. Da poslušamo, ko vsi drugi molčijo.

Se tudi vi kdaj vprašate, ali ste dovolj prisotni za svoje najbližje? Kdaj ste nazadnje res prisluhnili nekomu, ki vas potrebuje?