Pozabljena rojstnodnevna voščilnica

»Ne morem verjeti, da si pozabil,« sem zašepetala, ko sem sedela za kuhinjsko mizo, roke sklenjene v pest, nohti so mi pritiskali v dlan. Ura je bila že skoraj enajst zvečer, otroka sta spala, v dnevni sobi je tiho tiktakala ura, in v zraku je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Marko je stal pri hladilniku, v roki kozarec vode, in ni upal dvigniti pogleda. »Nisem pozabil, samo… Bil je dolg dan v službi, veš, kako je,« je zamrmral, a sem v njegovem glasu slišala utrujenost, ne obžalovanja.

»Dolg dan? Saj veš, da mi ni do daril, Marko. Ampak voščilnica? Beseda ali dve?« sem ga pogledala naravnost v oči, čeprav so mi solze že meglile pogled. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira vsa tista teža, ki sem jo leta potiskala globoko vase. Vse tiste male pozabljene obletnice, vse tiste večere, ko sem sama uspavala otroke, ker je imel on »še nekaj nujnega za narediti«. Vse tiste trenutke, ko sem si želela, da bi me pogledal, kot me je nekoč, ko sva bila še zaljubljena študenta na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Marko je odložil kozarec in se usedel nasproti mene. »Ne vem, kaj naj rečem, Jana. Saj veš, da te imam rad. Samo… Včasih mi zmanjka časa, energije. Vse je postalo tako rutinsko.«

»Rutinsko?« sem skoraj zakričala, a sem se zadržala, da ne bi zbudila otrok. »A misliš, da meni ni težko? Da jaz ne delam? Da jaz ne čutim, kako se oddaljujeva?«

Za trenutek je zavladala tišina. Slišala sem, kako v sosednjem stanovanju nekdo zapira okno. V mislih sem se vrnila v čas, ko sva se preselila v to stanovanje v Šiški, polna upanja, da bova ustvarila topel dom. Zdaj pa sem se počutila, kot da živim z neznancem.

»Jana, prosim… Saj veš, da mi je mar. Samo… Ne znam več, kako naj ti to pokažem,« je rekel tiho. Njegove besede so zvenele iskreno, a v meni so sprožile val jeze. »Ne znaš? Saj ni treba veliko. Samo spomni se, da sem tukaj. Da sem živa. Da nisem samo mama tvojih otrok in tista, ki pospravlja za tabo.«

Vstala sem in odšla v spalnico. Vrata sem pustila priprta, da bi slišala, če se bo Marko dvignil in prišel za mano. Ni se. Slišala sem, kako je še nekaj časa sedel v kuhinji, potem pa je tiho odšel v dnevno sobo in prižgal televizijo. Zvok oddaje »Tarča« je bil zadušen, a dovolj glasen, da sem vedela, da ne bo prišel spat še dolgo.

Ležala sem v temi in poslušala lastno dihanje. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Moški so pač taki, ne pričakuj preveč.« Ampak jaz sem si vedno želela več. Želela sem, da bi me nekdo videl, slišal, razumel. Da bi bil moj partner, ne samo sostanovalec.

Naslednje jutro je bilo napeto. Marko je molče pil kavo, otroka sta se prepirala zaradi zobne paste. Ko sem ju peljala v vrtec, sem na poti srečala sosedo Petro. »Jana, vse najboljše! Kako si praznovala?« me je vprašala z nasmehom. Za trenutek sem oklevala, potem pa sem se nasmehnila: »Ah, nič posebnega. Doma, v krogu družine.«

A v meni je vrelo. Ko sem se vračala domov, sem na stopnišču srečala starejšega gospoda, ki je nosil šopek rož. »Za ženo, danes ima rojstni dan,« mi je rekel. Nasmehnila sem se, a v srcu me je zabolelo. Zakaj je tako težko pokazati malo pozornosti?

V službi sem bila raztresena. Moja sodelavka Maja je opazila, da sem tiha. »Jana, kaj je narobe?« me je vprašala med malico. Pogledala sem jo in prvič po dolgem času sem si dovolila, da mi solze spolzijo po licu. »Marko je pozabil na moj rojstni dan. Ničesar mi ni rekel. Nič.«

Maja me je objela. »Veš, to se dogaja mnogim. Ampak to ne pomeni, da je prav. Pogovorita se. Povej mu, kako se počutiš.«

A kako naj mu povem, ko pa imam občutek, da govorim v prazno? Ko se zvečer vrnem domov, je Marko že tam, a je zatopljen v svoj telefon. Večerja poteka v tišini. Otroka nekaj šepetata, jaz pa gledam v krožnik in si želim, da bi lahko pobegnila nekam daleč stran.

Ko otroka zaspita, se usedem na balkon. Zunaj je hladno, a mi prija svež zrak. Marko pride za mano. »Jana, oprosti. Res mi je žal. Ne vem, kaj naj naredim, da bo bolje.«

Pogledam ga. V njegovih očeh vidim utrujenost, a tudi iskreno žalost. »Marko, ne gre za voščilnico. Gre za vse tiste male stvari, ki jih ne vidiš. Za vse trenutke, ko sem sama. Za vse, kar sem izgubila, ko sem postala tvoja žena in mama tvojih otrok. Kje sem jaz v tej zgodbi?«

Za trenutek ne reče nič. Potem pa: »Ne vem. Ampak rad bi te našel. Rad bi, da se spet najdeva.«

V tistem trenutku se mi zdi, da je med nama še vedno nekaj. Nekaj, kar bi lahko rešila, če bi oba želela. A hkrati me je strah, da je prepozno. Da sva preveč izgubila.

Ko zvečer ležim v postelji, se vprašam: Ali je mogoče odpustiti vse male pozabljene trenutke? Ali je ljubezen res dovolj, da premosti vse zamere? In ali sem pripravljena še enkrat tvegati svoje srce?